V Zagrebu na dan nogometne tekme nikoli ni dolgočasno. Še posebej za Slovence ne. Tisti, ki so se na tekmo odpravili v lastni režiji, so bili zelo previdni. In predvsem tihi. V trenutkih, ko jim je grozilo srečanje z navijači v dresih Dinama. Najbolj pametni so imeli s seboj za vsak primer modro-beli šal, drugi so z grozo v očeh poslušali kričanje iz tramvajev in avtomobilov ter se potuhnili v molk. Decibeli so se povišali v okolici hotela Sheraton, kjer so se posamezniki, zaradi armade policistov, ki so varovali nogometaše Dinama, počutili najbolj varne. Kava na terasi bližnjega lokala in razprava o možnostih Maribora za napredovanje je bila logična. Za Mariborčane in Ljubljančane. Če ste morda pozabili, v sredo je v Zagrebu igral slovenski prvak. Razprava je za nekaj sekund utihnila le takrat, ko se je mimo pripeljal tramvaj in se je iz njega slišala pesem navijačev Dinama. A tokrat pretirane groze ni bilo, ne nazadnje nas je bilo dovolj postavnih, le nekaj metrov stran pa so bili hrvaški policisti. Bolj nas je zbodlo dejstvo, da je celo kitajski natakar poznal razliko med bijelo in belo kavo. A tako je pač še vedno.