Ker je osem let posebej za italijanski klubski nogomet izredno dolga doba, se vse skupaj še vedno zdi nekoliko nadrealistično. A kar hitro se bo treba navaditi na to, da odslej sedemkratnega evropskega prvaka ne bomo spremljali le brez njegovega simbola Paola Maldinija, ampak tudi brez človeka, ki se je statusu klubske institucije zelo približal, trenerja Carla Ancelottija. Oziroma, če na spremembe v svetovni prestolnici mode pogledamo iz drugega zornega kota, bo treba hitro osvojiti besedne zveze, kakršna je strateg Milana Leonardo. Včeraj je bila priložnost za prvi resnejši trening, kajti vodilni možje kluba so svojo odločitev uradno potrdili na srečanju z množico novinarjev. Odločitev, ki je bila v rdeče-črnem svetu sprejeta s precejšnjo mero navdušenja. Seveda nekatere skrbi popolna trenerska neizkušenost moža s polnim imenom Leonardo Nascimento de Araujo, ki bo tudi na tem odgovornem položaju gotovo ostal znan le po svojem vzdevku iz igralskih časov. Nadalje ne manjka takih - a pozor, ti v isti sapi poudarjajo, da kaj drugega pri Milanu sploh ne bi bilo mogoče -, ki bi si na klopi želeli bolj neodvisnega človeka, koga precej manj povezanega z vodstvenimi strukturami kluba, ki jih je Leonardo navsezadnje do včeraj tvoril. Toda kljub tem zadržkom prevladuje mnenje, da je nekdanji dolgoletni brazilski reprezentant, na klubski sceni pa nogometaš Flamenga, Sao Paula, Valencie, PSG-ja in seveda prav Milana odlična izbira. Predvsem navijači so prepričani, da bo znal pomagati v klub zvabiti nujno potrebne sveže moči (navsezadnje gre za moža, ki je v vlogi svetovalca »našel« Kakaja, Alexandreja Pata in opevanega novinca v obrambi Milana Thiaga Silvo) in da bo tudi odigral pomembno vlogo pri prepričevanju prvega zvezdnika ekipe, naj po Manchester Cityju zavrne še madridski Real. Prepričani pa so tudi, da se bo uglajeni izobraženi poliglot odlično znašel pri povsem vsakdanjih trenerskih opravilih in bo postal nekakšna rdeče-črna različica svojega praktično vrstnika, letos tako zelo uspešnega Josepa Guardiole.