Sicer pa smo na slovitem londonskem Wembleyju videli prej slabo kot dobro tekmo, ki so jo zaznamovali precej bleda igra obeh moštev, že omenjene priložnosti Tottenhama in malo pravih priložnosti na strani Manchester Uniteda. Zagotovo najlepša se je rdečim vragom ponudila ob zadnjem napadu v rednem delu srečanja, ko je v kazenski prostor spursov lepo prodrl igralec leta 2008 Cristiano Ronaldo, zelo dobro streljal, a je brazilskega vratarja Heurelha Gomesa (ker Carlo Cudicini ni smel igrati, se je vrnil v začetno enajsterico in navijače Tottenhama ponovno spravljal v obup z nespretnimi posredovanji) rešila vratnica. Če bi se nadaljevanje srečanja razpletlo drugače, bi se na Old Traffordu tega dogodka še nekajkrat spomnili, tako pa ne zanima prav nikogar. Svoje so naredili Foster in nezgrešljivi strelci Ryan Giggs, Carlos Tevez, Ronaldo in Anderson, tako da je prva klubska lovorika v letu 2009 romala v iste vitrine kot zadnja - pri čemer mislimo na tisto, ki so jo podelili na decembrskem svetovnem klubskem prvenstvu - v letu 2008. S posebej velikim navdušenjem so jo Ferguson, njegovi varovanci, vodilni možje kluba in navijači pozdravili iz dveh razlogov. Prvi je dejstvo, da so bili rdeči vragi v svoji zgodovini prav v tem tekmovanju najmanj uspešni. Pomislite, v njem so slavili celo manjkrat kot na največji mednarodni sceni, in sicer pred včerajšnjim dnem le dvakrat. Drugi razlog za posebej veliko veselje pa se skriva v tem, da so si po sanjski lanski sezoni letos v Manchestru postavili še višje cilje. Zgodovino želijo pisati s tako imenovanim četverčkom, in če hoče nekdo v istem tekmovalnem obdobju osvojiti naslove v ligaškem pokalu, premier ligi, pokalu FA in ligi prvakov, mora začeti prav pri najmanj prestižnem od naštetih tekmovanj.