“Drejc, Dimitrij. Kaj vendar počnete? Stalinisti so že spredaj! O ti šmentan Bruselj. Janez, Drejc pravi, da si mu na štartu dirke pustil le fičkota. Je to res? Cestna navigacija mu kaže, da je 367 kilometrov za nami,” je dejal Dimitrij in vprašujoče pogledal Janeza. “Hm, res je. Želel sem si le, da bi njegovi navijači navijali za najino vozilo, zato sem mu malo ponagajal. Ampak za skupni seštevek bomo imeli dovolj,” je odvrnil Janez. “Predsednik, nič ne bo, Drejc je pravkar sporočil, da sta se s sovoznikom Lovrom prevrnila v jamo pri parlamentu. Lovro pravi, da sta v nekakšnem zunajparlamentarnem jarku, Drejc pa baje vpije, da se nikogar ne bojijo, najmanj pa tistih, ki pričakujejo, da jih ne bo več. Poslušaj Janez, kaj vpije: Pozor! Nova Slovenija prehiteva in bo ponovno presenetila!” je odmevalo iz telefona. “Janez, a pokličem še kmete?” je zajavkal vse bolj prepoteni Dimitrij. “Tajkune? Nikakor. Naj gredo kar lepo na laško pivo. Ker bomo zelo močno zmagali, jih ne potrebujemo več. Naj gredo kar lepo k tistemu namnoženemu trojčku,” je dejal Janez in silovito zavrl. “Ja, kaj ti pa je, Janez, saj ni bilo nič na cesti?” je zaskrbelo Dimitrija. “Zdaj pa mi boš rekel, da nisi videl letečih slonov? Jaz sem videl dva, ki sta letela nad cesto. Dimitrij, sloni ne letijo samo v pravljicah,” je zarobantil Janez. “Prezidente, jaz nisem videl ničesar, a če vi tako pravite, potem so bili pač leteči sloni. A je bil Jumbo?” je zanimalo Dimitrija, ki je sumničavo ogledoval šefovo stanje. “Bom poklical še Plemenitega,” se je iz neprijetnega položaja rešil minister.