Problem žensk v sodobnem Iranu je Panahi z radikalnega družbenokritičnega vidika obravnaval že v Krogu (2000). Z Offsidom se je lotil lahkotnejšega žanra, komedije, ki se skoraj v celoti dogaja v improviziranem zaporu centralnega stadiona, kar znova potrjuje Panahijevo sposobnost ustvarjanja človeške drame na strogo zamejenem prostoru. Dekleta varnostniki seveda ujamejo in aretirajo, čas pred in med tekmo pa preždijo v improvizirani kletki, kjer se prepirajo z varnostniki in skušajo izprositi izpust. Panahiju ničesar ne očitamo, toda Offside se vendarle zdi kot malce pavšalneje zastavljeni Krog, film za širše množice, kjer isti problem predstavlja z drugačnimi sredstvi. Če smo ob Krogu zaradi prikaza represije nad ženskami obnemeli, nas Panahi v Offsidu zabava. Kar je dosežek drugačne vrste, sploh v verbalnih dvobojih med priprtimi dekleti in njihovimi stražniki, ki niso prikazani kot represivni organ v klasično negativni luči, temveč kot razmeroma inteligentni sogovornik s svojevrstno poanto. Islamska družba ženskam prepoveduje ogled nogometnih tekem iz preprostega razloga, ker navijači na stadionih izdatno preklinjajo, s čimer bi utegnili spriditi nežne ženske duše.