In sama tekma? Čeprav ni bila najbolj kakovostna in sem videl že veliko boljših, je bila seveda spektakularna že zaradi tega, ker je šlo za tako velik dogodek, kot je finale lige prvakov. Dogodek, ki me je navdušil do te mere, da ga bom - če bom imel čas oziroma po koncu aktivne kariere - gotovo obiskal še nekajkrat, tudi ko se ne bo zgodil v mestu, v katerem bom živel. Da, zdaj res razumem tiste, ki so za ogled finala lige prvakov pripravljeni prepotovati ves svet. Še zlasti, če v finalu igra tvoj ljubljeni klub, kar pa se v mojem primeru na žalost ni zgodilo. Že dolga leta sem namreč navijač milanskega Interja, iz tega pa seveda že lahko sklepate, za koga sem v sredo navijal. Jasno, za Liverpool. Sem razočaran? Seveda, kako ne bi bil. V medijih je bilo veliko napisanega in povedanega o tem, da se navijačem Interja v tej sezoni, ko je njihov klub po skoraj dveh desetletjih neuspehov končno postal italijanski prvak, ne more zgoditi nič hujšega, kot da Milan postane evropski prvak. No, sam vam lahko potrdim, da ta ugotovitev ne bi mogla biti bolj resnična. Zato sem se trudil z navijanjem za Liverpool in zato sem bil pošteno razočaran, ko so pred mojimi očmi kultno lovoriko dvignili rdeče-črni. A naj jim bo, v zadnjih dneh se mi je zgodilo toliko lepega, da bi, če bi zahteval še kaj, bil že prezahteven. Navsezadnje sem s Panathinaikosom na domačem igrišču postal evropski prvak in imel to srečo, da so Atene letos športna prestolnica Evrope. Tako so gostile tudi finale lige prvakov, za povrh pa sem si to nogometno tekmo leta lahko še ogledal na ta izjemno privlačen način. Če bi me Milan razveselil s porazom, bi bilo resnično že nekoliko preveč. Kaj šele, če bi v letošnjem atenskem finalu zaigral Inter in če bi mu uspelo to, kar je uspelo njegovemu mestnemu tekmecu.