Dosežek Interja bo tako šel v zgodovino kot za dve zmagi boljši od dosežkov, ki sta leta 1961 in 2005 uspela Realu oziroma Bayernu in ki sta veljala za najboljša, kar zadeva najmočnejše evropske lige. Kar zadeva absolutno konkurenco, pa bo šel niz Interja v zgodovino kot izenačitev nizov malteške Floriane in romunske Steaue ter kot niz, ki je vendarle nekoliko zaostal za najdlje trajajočimi. Za nizi valižanskega Barry Towna (18 zaporednih zmag), nizozemskega Ajaxa (19), andorskega Principata (20), še enega nizozemskega predstavnika PSV-ja (22), Crvene zvezde (23), Dinama iz Tbilisija (24) in absolutnega rekorderja Celtica, ki se je v škotskem prvenstvu ustavil po 25 zaporednih zmagah. »Enkrat se je moralo končati in očitno nam je bilo usojeno, da se konča prav na tekmi z Udinesejem. A kaj hočemo, niz je končan, zdaj nam ne preostane nič drugega, kot da začnemo novega,« je po tekmi razmišljal strelec edinega zadetka Interja na usodni tekmi Hernan Crespo, njegovi soigralci, nadrejeni in tudi navijači pa se bolj kot s koncem zgodovinskih zmagoslavij obremenjujejo s tem, da je Inter pokleknil morda celo v najslabšem možnem trenutku in na način, ki je nemalo skrb zbujajoč. Jasno, gre za dejstvo, da so na sredini tekmi zaradi poškodb manjkali kar trije ključni vezisti črno-modrih, Patrick Vieira, Esteban Cambiasso in Olivier Dacourt, med tekmo pa se je poškodoval še brazilski napadalec Adriano. In seveda gre tudi za to, da se je vse skupaj zgodilo manj kot teden dni pred odločilno tekmo osmine finala lige prvakov proti Valencii. Brez dvoma bo do takrat zdravniška služba Interja vsaj polovico od naštetih nekako uspela pokrpati, toda skrb je gotovo več kot na mestu. Še zlasti zato, ker bi se v primeru neuspeha na Mestalli niz sedemnajstih zaporednih prvenstvenih zmag iz dosežka, s katerim se upravičeno na veliko hvali sleherni navijač Interja, čez noč spremenil v tolažbo ob novem evropskem polomu.