Pritisk, da je treba interes privatnega kapitala podrediti centralni politiki, ki baje zastopa nacionalne interese, je v zadnjih letih vseskozi naraščal. Na splošni ravni je to odsev stalnega koketiranja s kolektivizmom, ki nam skupaj z značilno slovensko mešanico zavistnosti in privoščljivosti daje misliti, da nismo samemu sebi naredili medvedje usluge, ko smo se razšli s tako na kožo pisanim družbenim redom, kot je socializem. Seveda obstaja tudi čisto konkretni razlog za vedno bolj očiten spor med podjetniškim interesom posameznikov in gospodarskih družb na eni ter tistim, kar naj bi bilo skupni interes, na drugi strani. Ljudje se bojijo vsakega tveganja, bojijo se trga, bojijo se tujcev, bojijo se prihodnosti in verjamejo, da je mogoče pod Alpami ustvariti nekakšno oazo, nekakšno idealno državo, izvzeto iz svetovnih procesov in odrešeno naukov zgodovine. Na finančnem področju se to kaže v vztrajanju pri ohranjanju lastne valute v zelo majhnem gospodarstvu - ne glede na posledice v ta namen potrebne zaprtosti, torej kljub poslabšanju v zunanji politiki, žrtvovanju domačega kapitala in odrekanju tujemu.