In ko smo Slovenci ostali brez dr. Košička, so se v Nemčiji razpisali o Schröderjevi novi ljubici in o psiholoških travmah kanclerjevega otroštva kot vzroku vsega. Ampak če bi kanclerjeva žena o tem še pravočasno pisala v Ono, bi se odgovor verjetno ukvarjal z bolj praktičnimi nasveti. Dr Košiček moškim z ljubicami pač ni bil posebej naklonjen, nisem imel vtisa, da zaradi morale, pač pa se mu je zdela slaba rešitev, da moški, ki nima dovoj ljubezenske energije že za eno razmerje, svoje nezadovoljstvo rešuje s tem, da svojo energijo še dodatno prepolovi na dve razmerji; in namesto ene nezadovoljne ženske dobi na glavo še eno dodatno. Ampak ne glede na tisto, kar bi poudaril dr. Košiček, pa je po drugi strani zanimivo, da se je Schröder ravno v času razkritja ljubezenske aferice začel zares odločno in simpatično postavljati proti ameriškemu forsiranju vojne v Iraku. Tako človek nehote pomisli, če ni nekaj njegove odločnosti tudi iz želje, da bi obrnil pozornost s svoje zasebnosti na politiko. Kar je prakticiral tudi Bill Clinton po razkritju zgodbe z Moniko. Iz česar bi sklepali, da politikom skrivne ljubice do neke mere celo koristijo, ker jih slaba vest stimulira v večjo politično aktivnost, po drugi strani pa jih strah pred razkritjem morda naredi manj ohole in absolutno prepričane v svoj prav in poslanstvo. Bush najbrž tovrstnih strahov na žalost nima. Nauk za prihodnost je torej v spoznanju, da skrivne ljubice politikov morda celo bolj koristijo demokraciji kot pa osebnemu zadovoljstvu samega politika; in so potemtakem politiki z ljubicami pravzaprav bliže demokraciji kot drugi, ki si prizadevajo za brezmadežnost. Vsekakor je za razmisliti do volitev. Po svoje pa je tudi bolj varno izbrati človeka, ki ima znano slabo točko kot nekoga, ki je navidezno brez nje. Jo ima verjetno na kakšnem usodnejšem mestu.