Ob takih in podobnih zgolj zunanjih drugačnostih seveda ni mogoče ustvarjati zanesljive ocene dveh let Benediktovega pontifikata. In vendar je zarisal dovolj jasne poteze, ki opredeljujejo njegovo papeževanje doslej in ga bodo nedvomno tudi naprej: kar je Raztinger kot teolog in profesor, kot münchensko-freisinški nadškof in potem kot prefekt vatikanske kongregacije za nauk vere razmišljal in analiziral, o čemer je govoril in pisal, to nadaljuje kot Benedikt XVI. Za nekdanje in sedanje delo je značilno, da govori s prepričljivimi argumenti in da napake sprejema kot spodbude za izboljšave. Ko so ga pred dvema letoma kardinali izvolili za papeža, je moral le prestopiti prag: če je bil kot predstojnik kongregacije za nauk vere predvsem branitelj prave vere, je kot papež prevzel poslanstvo prvega in najodgovornejšega nositelja krščanske vere in njenih vrednot. Tu pa pravzaprav pridemo do nekega izhodišča, ki je pri Benediktu zelo podobno onemu pri Janezu Pavlu II. ne glede na vse različnosti njunih značajev: Janez Pavel II. je pod dvema totalitarizmoma začutil vso krutost teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva, Benedikt je kot osemnajstletni mladenič zelo neposredno doživljal sesuvanje sistema, ki je popolnoma prezrl Boga, ki je s poveličevanjem sebe, svojega naroda in svoje rase končal v ruševinah. Tako eden kot drugi je globoko v sebi začutil, da brez Boga preprosto ne gre in da je treba odrešenjskost, ki prihaja od Boga, spet približati človeku. Če se je Wojtiła tako neutrudno zavzemal za človekovo osvoboditev in spoštovanje njegovega dostojanstva, temeljnih vrednot krščanskega oznanila, čemur je posvetil brezštevilne govore in okrožnice in srečanja in potovanja, se Ratzinger ne ustavlja toliko pri posameznih konkretnih vprašanjih, kot je vprašanje odnosa do splava, evtanazije, genetike, homoseksualnosti, celibata, mesta ženske v Cerkvi in še drugih, pač pa kot vrhunski teolog posega k temeljem krščanstva in njegove vloge v svetu. Ni mu za ukvarjanje z manj pomembnimi dogmatičnimi vprašanji in očitno mu še na misel ne pride, da bi oznanjal kako voljno popustljivo moralo, ampak dvatisočletno modrost in izkušenost Cerkve z nenehnim pogledom na božje-človeško, neodvisno od naglih sprememb duha časa.