"V kanadskem Hamiltonu so mi Metličani pripravili takšen sprejem, da ga ne bom nikoli pozabil, zlasti pa ne župnika v slovenski fari v Hamiltonu Francija Slobodnika. Na rokah so me nosili. V Kanadi sem nameraval delati, da bi si zaslužil za pot, a so zbrali toliko prostovoljnih prispevkov, da sem lahko kmalu nadaljeval vožnjo proti New Yorku. Dogovorjeno je bilo, da se bom ustavil v slovenski cerkvi na Manhattanu, in verjel sem, da mi bodo pomagali kot drugod, kjer sem se vozil. A ko sem pred New Yorkom poklical župnika, mi je rekel, kaj 'guncam afne po svetu' in zakaj ne bi raje pomagal revežem. Pa prav božji nauk uči, da je potrebno pomagati popotnikom," se s trpkim glasom spominja Bojan.Tako jo je z letalom kaj hitro mahnil v London, kjer je ostal le tri dni, ker je bil predrag. Čez Rokavski preliv in zahodno Evropo se je, potem ko si je privoščil še nekajdnevno potepanje po njemu tako ljubih Alpah, sredi maja vrnil v Slovenijo. "Na meji v Ratečah so precej časa gledali potni list. No ja, v Ameriki se je celo zgodilo, da so ga preslikali, ker menda še niso videli toliko vizumov na kupu," se nasmehne Stezinar, ki je prevozil s kolesom 44.600 kilometrov. Če bi prištel še pot z letali in ladjami, bi bila znatno daljša. Ob tem ne gre prezreti, da je imel ves čas isto ogrodje kolesa ameriške znamke, ki pa že takrat, ko je odhajal na pot, ni bilo novo. "Redno sem ga servisiral, v Sidneyju pa so mi svetovali, da bi bilo cenejše, če bi si omislil novo kolo. A mi je že tako priraslo k srcu, da se nisem mogel ločiti od njega. Zamenjal sem okrog dvajset gum, pošiljali pa so mi jih celo po pošti iz Slovenije. Seveda se vse niso izrabile. Eno mi je na primer raztrgal pes."