V iskanju pravice sem postal član Okrogle mize, ki jo je osnoval Rotary klub. Njihovi cilji so zelo dobri: združujejo mlade, uspešne podjetnike, ki veliko svojega denarja namenijo šolam, bolnišnicam in revnim povsod po svetu. V to organizacijo sem vložil vse svoje življenje, ljubezen in denar. Toda njeni člani so me kmalu razočarali: veliko denarja, ki je bil namenjen za pomoč, so spravili v svoje žepe in bogateli na račun revnih. Po osmih letih sem jih zapustil. Dolgo sem mislil, da je prostozidarstvo pravičnejše od Cerkve. Njihov nauk temelji na Svetem pismu, vendar ga po svoje razlagajo. Kmalu sem opazil, da oni v resnici ne verjamejo v Boga, ampak v hudobnega duha. On jim ne zagotavlja le poslovne uspešnosti, ampak jim obljublja, da jih bo naredil mogočnejše od samega Boga. Ko sem to spoznal, sem se na smrt prestrašil. Videl sem, da so me prevarali. Celo noč nisem mogel zaspati. Zjutraj sem odšel v cerkev in stopil v spovednico. Kmalu sem odšel na romanje v Fatimo. Tam sem pri spovedi priznal, da sem bil prostozidar. Duhovnik me je opozoril, da me čaka dolga pot, da se bom tega rešil. Priporočil mi je molitev rožnega venca. Po nekaj mesecih redne molitve sem res začutil mir, ki sem ga dolga leta tako pogrešal …«