Drugače od takratnih hindujskih asketov Kabir ni zagovornik asketskih tehnik. Tako kot njegov nauk temelji na njegovi osebni izkušnji, poskuša do tega pripraviti tudi svoje poslušalce. Izkušnja svete besede Ram v globini duše je ključ, ki osvobaja tako od razlik kot tudi od smrti. Toda religiozna moč ni toliko v sami besedi kolikor v zbranosti posameznika, ki uporablja to besedo kot točko koncentracije. Praksa uporabe besede kot sredstva za koncentracijo ima v Indiji zelo dolgo tradicijo, toda Kabir jo je nekoliko priredil: namesto ponavljanja same besede (torej mantre) gre za osebno spoznanje, ki se ga ne da prenesti. Kabir se zaveda, da so njegove zahteve bistveno večje kot zahteve konfesionalnih religij. Njegova brezkompromisna pristnost je pogosto nekonformistična. Prelom s tradicijo zahteva od posameznika veliko več kot zvestoba tradiciji.