Toplotno sevanje ima opraviti s prenosom energije in običajno ga v šoli vsi prvič srečamo prav pri nauku o toploti. Tja spada zato, ker je toplota pač ena od oblik energije, in splošna načela, ki veljajo za toplotne pojave, seveda veljajo tudi zanj. Sevanje je lahko svetloba, vendar tudi katero koli drugo elektromagnetno valovanje, ki ima lahko valovne dolžine od nekaj km (v tem primeru valovanje imenujejo radijski valovi) do bilijardinke metra (10--15 m, žarki gama). Valovne dolžine vidne svetlobe so približno na sredini tega širokega spektra: od 400 do 600 nm (10--9 m; pri tako velikem razponu valovnih dolžin s sredino seveda ni mišljena aritmetična sredina -- ta bi bila kak kilometer --, temveč povprečje desetiških eksponentov.) Kako deluje posredni prenos toplote, recimo, s termoforjem (kar pomeni dobesedno »toplotonosec«), je vsakomur povsem jasno: v gumijasti mehur natočimo toplo vodo in vse skupaj odnesemo v mrzlo posteljo. V primerjavi s termoforjem pa je sevanje znatno manj otipljivo prenašanje toplote; pri njem se energija med dvema telesoma prenaša tudi skozi prazen prostor. Nič čudnega torej, da je razumevanje pojava dolgo časa povzročalo nesporazume in težave. Toda s pripovedjo nekoliko prehitevamo. Najprej moramo razčistiti vprašanje, kaj je toplota.