Ob koncu prejšnjega stoletja je fizika spominjala na dodobra popasen travnik. Vsi zakoni narave so bili domnevno poznani: vesolje je delovalo po načelih Newtonove mehanike, svetlobo in druge elektromagnetne pojave so opisovale Maxwellove enačbe, parni stroji so se vrteli natančno tako, kot je predpisovala termodinamika; tisti, ki so verjeli v obstoj atomov, so videli celo tesno povezavo med njo in mehaniko. Številni najbolj sloveči fiziki so imeli o prihodnosti svoje znanosti kaj črnogledo mnenje. Lord Kelvin, eden utemeljiteljev termodinamike, čigar zasluge še vedno razglaša po njem imenovana enota za temperaturo, je menil: »Ničesar novega ni več mogoče odkriti v fiziki. Vse, kar ostane, so vedno bolj natančne meritve.« Le malo manj sloveči ameriški fizik Michelson, ki si je nesmrtno slavo pridobil z natančnimi meritvami hitrosti svetlobe, je bil še točnejši: »Nadaljnje fizikalne resnice je treba iskati na šestem decimalnem mestu!« Nekomu, ki bi si hotel za svoje področje izbrati fiziko, je bilo resnično težko svetovati, česa naj se loti, in profesor fizike Philip Jolly je bodočemu študentu Maxu Plancku kaj takega naravnost odsvetoval: »Mladi mož, zakaj bi si radi uničili življenje? Teorijska fizika je praktično gotova. ... Ali se je vredno lotiti posla, ki ne daje nobenih obetov za prihodnost?«. No, iz skrbno negovane trate fizike je tu in tam le še štrlel kakšen plevel. Ni bilo jasno, na primer, zakaj Michelsonu z meritvami svetlobne hitrosti ni uspelo izmeriti gibanja zemlje skozi vesolje. Tudi toplotno sevanje, ki ga tako imenitno opisuje Stefanov zakon, se je vztrajno upiralo mikroskopskemu opisu na podlagi Maxwellovih enačb in mehanike. V nasprotju s pričakovanji pa sta se ti dve moteči in nespodobni rastlinici mogočno razrasli v osnovo moderne fizike, v teorijo relativnosti in kvantno mehaniko. O nastanku slednje govori današnja zgodba, ki se začenja pred slabimi 300 leti, in sicer z nastankom ter razvojem nauka o toploti termodinamike.