Prve zgodbe o Andreju Deteli sem slišala od svoje starejše sestre, ki jo je pred petindvajsetimi leti poučeval fiziko na takratni Šubičevi gimnaziji, kar ni nič takega, je pa bolj nenavadno, kako se je zadeve lotil. Ko se je namreč začelo sončno in toplo spomladansko vreme, je mularijo odpeljal na pouk pod drevesa k bližnjemu spomeniku revolucije, kar je že majhen eksces za togo šolsko institucijo. Večji je bil ta, ki so mi ga povedali drugi starejši prijatelji, da jim je pri akustiki igral na kitaro (priključeno na osciloskop, da so učenci lahko opazovali krivulje zvoka) in pri nauku o toploti kuhal čaj (da so preverjali pravilnost izračunov porabe plina). Avtoritativni profesorji v zbornici pa so kot kost pograbili seveda le golo kitaro in čaj. Andrej na šoli ni ostal dolgo. Tudi na moščansko gimnazijo, kamor se je prijavil na razpis in bil edini kandidat, ni bil sprejet. Hvala bogu, lahko rečemo sedaj, življenje zna postaviti ovire, da nas preusmeri tja, kjer smo za človeško skupnost bolj potrebni in dragoceni.