Aješina nesmrtna lepota, njena navidezna nesmrtnost, njena modrost, ki se ne stara, njena čarovniška zmožnost, njena premoč nad življenjem in smrtjo, kakor nam Rider Haggard počasi, pa spretno razkriva to skrivnostno bitje, nam lahko dobro služijo kot opis za dušo narave. Tisto, na kar se Aješa opira in kar jo hkrati uničuje, je vera, da se bo nazadnje združila z ljubljenim človekom. In kdo naj bi bil ta ljubljeni, če ne sveti Duh? Nobeno manjše darilo ne bi moglo zadostovati duši, obdarjeni z njeno edinstveno lakoto, potrpljenjem in moralno močjo. Ljubezen, ki edina lahko preobrazi dušo narave, je božja ljubezen. Čas ne šteje nič, kadar sta duh in duša ločena. Blišč enega in druge se lahko razodene le v združitvi. Človek, edino bitje z dvojno naravo, ostane uganka sam sebi, se kar naprej vrti na kolesu življenja in smrti, dokler ne predre skrivnosti identitete. Drama ljubezni, ki je najvišja med vsemi, kar jih človek lahko uprizori, nosi v sebi ključ do skrivnosti. En zakon, eno bitje, ena vera, ena človeška rasa. Ja! "Umreti pomeni biti odrezan od drugih, ne pa nehati biti." Človek se v svoji nezmožnosti, da bi se odpovedal življenju, umakne pred ljudmi. Aješa, na videz nesmrtna, se je tako ločila od ljudi, s tem da se je odrekla duhu, ki je bil v njej. Ljubljenega Kalikrata, dvojčka njene duše, ki ni mogel prenesti sijaja njene duše, ko se je prvič zastrmel vanjo, ubije Aješina volja. Kazen za krvoskrunski umor je aretacija. Aješa, vsa lepa, močna, modra in mlada, je obsojena, da mora čakati, dokler se njen ljubljeni znova ne utelesi. Rodovi, ki so prešli v vmesnem obdobju, so kakor dobe, ki ločijo eno inkarnacijo od druge. Aješin Devačan so Kôrske votline. Tam je tako oddaljena od življenja kakor duša v vicah. Na istem strašnem kraju preživlja vmesno obdobje tudi Kalikrates, ali bolje rečeno, ohranjena lupina njene nesmrtne ljubezni. Njegova podoba je nenehoma pri njej. Aješa, ki se v življenju vsega polašča, se enako vsega polašča v smrti. Ljubosumnost, ki se razodeva v tiranski volji, v nenasitni strasti do moči, gori v njej z žarom pogrebne grmade. Očitno ima časa na pretek, da lahko znova premisli svojo preteklost, pretehta svoja dejanja, svoje misli, svoja čustva. Neskončen čas priprave za edini nauk, ki se ga še ni naučila – za nauk o ljubezni. Čeprav je podobna bogu, je bolj ranljiva od navadnega smrtnika. Njena vera je rojena iz obupa, ne iz ljubezni, ne iz razumevanja. Je vera, ki bo preizkušena najokrutneje. Tančica, ki jo ovija, tančica, pod katero ni segel noben smrtnik – skratka, njeno božansko devištvo – bo odstranjena, strgana z nje v odločilnem trenutku. Potem bo obstala tam razodeta sama sebi. Potem se bo, dovzetna za ljubezen, pomaknila naprej tako duhovno kakor v duši. Tedaj bo nared za čudež smrti, tiste smrti, ki pride le enkrat. S prihodom te končne smrti bo stopila v nesmrtno kraljestvo bivanja. Boginje Izide, kateri je bila prisegla večno vdanost, ne bo več. Vdanost, ki jo preobrazi ljubezen, se zliva z razumevanjem, potem s smrtjo, potem z božanskim bivanjem. Kar je vedno bilo, vedno bo, je zdaj večno. Narava človekove prave identitete, ki je brez imena, brezčasna, neopredeljiva, je tako pogoltnjena, kakor zmaj pogoltne svoj rep.