Pravzaprav se ne dogaja nič novega. Vsa zgodovina človeštva je prepredena z vstajami in upori zoper oblastnike kot nosilce krivic. Kadar je uspela legitimna oblast uničiti puntarje, so stvari stekle po starih kolesnicah, mogoče z rahlimi korekturami. Pred tem so se seveda še znesli nad premaganci: Spartaka so ubili, Gubca zažgali... Kadar pa je upor uspel, so se dotedanji ljudski tribuni spremenili v oblastnike, svetli ideali so bili pozabljeni, novi red je bil mogoče drugačen, vendar nič boljši od prejšnjega. Tako je npr. krščanstvo po zmagovitem razmahu v prvih stoletjih po svojem nastanku potisnilo vstran lepe nauke o ljubezni, enakosti, odpuščanju in skromnosti; postalo je sovražno do nekristjanov, cerkveni dostojansveniki so postali oblastniki, namesto odpuščanja je vojskujoča se cerkev pobijala nasprotnike in sežigala čarovnice, namesto skromnosti je pohlepno kopičila bogastvo. Slednje počne še danes... In novejši čas? Zaznamovale so ga revolucije, katerih ideološka podlaga je bila Marxova zamisel o diktaturi proletariata. Ta se je sprevrgla v tiranije, demokracija v samovoljo partije in posameznikov.