drznih novosti, kot so na primer zvočne vizije kremeljskih zvonov, ki jih ponazarja samo z godali in z resnično preroškimi harmonskimi posebnostmi. Prestopil je mejo, ki jo določa tradicionalni nauk o harmoniji in prav zato 20. stoletje toliko bolj ceni Musorgskega, čeprav ni imel akademske izobrazbe in znanja. Musorgski je Borisa Godunova (1874) imenoval »glasbena ljudska drama« in ne opera. To, kar je tipično rusko, je navdušilo že sodobnike Musorgskega. Ruska bit je odsevala iz cerkvenih glasbenih napevov (v prizorih z menihom Pimenom), iz vpletenih ljudskih napevov in iz čustvenih spevov carja Borisa. Zbor doseže vrhunec v prizoru kronanja, ko se ljudska melodija stopnjuje v himnično petje. V operi se odvija drama med dvema protagonistoma, Borisom in ruskim ljudstvom. Musorgski je pri ustvarjanju napevov izhajal iz melodije ruskega jezika. Hovanščina obravnava del ruske zgodovine v 17. stoletju. Musorgski je zapustil le nedokončan klavirski izvleček. Delo je spet končal prijatelj Rimski-Korsakov. Polna je občutij z ruskega vzhoda. Uporabil je tudi nekaj vzhodnjaških narodnih napevov. Soročinski sejem je povsem drugačnega značaja, je komična ljudska opera. Tudi ta je ostala le v fragmentu. Delo sta dokončala Cui in Čerepin, ki sta se delno zgledovala po izvirni partituri. Ta kaže genialno svežino parodičnega in liričnega navdiha. Med klavirskimi deli velja omeniti še koncertne transkripcije Glinkinih del, pa tudi manjše oblike, kot so nokturni, mazurke in valčki.