V kolikšnem smislu je Haydn v luči glasbenega samoizpraševanja ovrednotil svoj »Kvintni« kvartet v d-molu , lahko le ugibamo, se pa pridevek »kvintni« gotovo ne nanaša le na pogosto prezenco omenjenega intervala, ki ga v dveh zaporednih skokih navzdol (s stično oziroma likviscenčno sekundo) zasledimo že takoj na začetku prvega stavka (v partu prve violine), ampak posredno tudi na razmeroma arhaično doktrino o konsonancah in disonancah, ki so jo uvedli že pitagorejci in kjer ima kvinta izjemno velik pomen. Spomnimo se le na naravno (kvintno) uglasitev godal, kvintne kroge (prepovedane!), vzporedne kvinte, zmanjšane kvinte (t. i. hudičev interval oziroma diabolus in musica ) ter klasični nauk o harmoniji, kjer ne moremo brez tonično-dominantnih, torej spet kvintnih relacij. Haydnovo razpredanje tematsko-motivičnega gradiva pa je tako rekoč v celotnem sosledju kvarteta, najprej v izpeljavi sonatne forme prvega stavka, osredotočeno na imitacijo (v inverziji, stretti, rakovih obratih ipd.). Drugi, bolj spevni stavek ( Andante o più tosto allegretto , tj. v tempu hoje ali še hitreje) temelji na principu variacije, ki ga zlasti v melodiki uvaja part prve violine – ostali instrumenti so melodije deležni le prek imitacije –, dodatno pa ga pretresajo še modulacije oziroma občasni tonalni izmiki, ki se naposled vrnejo v durovo različico prvega stavka, torej v D-dur. Tretji stavek, menuet s triom, je dvodelni kanon, pri čemer igrata violini v paralelnih oktavah in s prednostjo enega takta nad violo in violončelom (ki prav tako igrata v oktavnem razmaku); trio pa s svojim skercoznim vzdušjem in ostrimi dinamičnimi kontrasti napoveduje razposajeni zamah četrtega stavka ( Vivace assai : zelo živahno), ki se ponovno, tokrat skoz formo sonatnega allegra, motivično poigrava z »resnobnimi« temami, te pa dokončno preženeta modulacija in posledična utrditev D-dura.