Na problem spoznanja in vzgoje v svobodni družbi sem najprej naletel med svojim študijem na weimarskem Institut zur Methodologischen Erneuerung des Deutschen Theaters (1946).107 Inštitut je bil nadaljevanje Nemškega gledališča v Moskvi, vodil pa ga je profesor Maxim Vallentin. Imel sem državno štipendijo in sem študiral petje, zgodovino gledališča, režijo, italijanščino, nauk o harmoniji in sorodne predmete. Učitelji in študenti inštituta so občasno obiskovali gledališča v Vzhodni Nemčiji. Poseben vlak nas je peljal od mesta do mesta. Prišli smo, svečano večerjali (večinoma konjsko meso ali meso mačk, ki smo jih sami ujeli), se pogovarjali z igralci in si ogledali dve do tri igre. Po vsaki predstavi je bilo občinstvo naprošeno, naj ostane v gledališču, medtem ko smo sami začeli razpravljati o igri z igralci in režiserjem (še vedno se zelo dobro spomnim nesrečnega Fausta, ki smo mu podkurili z našo kritiko). Bilo je veliko klasičnih iger, toda tudi nekatere novejše, ki so skušale analizirati