Dirigent Marko Letonja je orkester izčistil in mu (pri Ravelu) dovolj jasno pokazal možnosti zvočne slikovitosti, ki jo je terjala pianistova igra. Drugače, bolj kontrastno odzivno, je orkester igral novo Rojkovo glasbo. Vrhunec simfonično poustvarjenega zvoka pa si je priigrala pri nas prvič izvajana glasba sodobnega ameriškega ustvarjalca Johna Adamsa (1947). Naslov Harmonielehre, ki bi lahko aludiral na Schönbergov teoretični spis, pomeni »nauk o harmoniji«. Pa ne gre za poduk; bolj kot ta se v Adamsovi glasbi (40 min.) razbohoti potovanje s harmonijami, ki ne pretirava s hitenjem, a si vendar vzame dolgo pot. Tristavčna (nenaslovljena) simfonija ne skriva sorodstva z minimalizmom, ki je Johnu Adamsu že v njegovih mladih letih utrl pot na koncertne odre in v domove ljubiteljev neobtežene glasbe našega časa. Adams ni hotel ostati ceneni Philip Glass, njegovo videnje sodobnih glasbenih komunikacij ima sposobnost oblikovnega naraščanja, kontrasta, lebdenja harmonij, ki se z nadzemsko močjo podajo na daljno pot. Harmonielehre je skladba, ki si nabira moč z gibanjem statičnih harmonij. Naj ne izzveni nelogično, umetnost ne zavzame vselej logičnih (in znanih) poti. Izzveni naj tako, kot narekuje glasba, ki je presenetljivo izvirna, harmonsko sugestivna, polnokrvna - kot neznana znanka.