Iz tega kristološkega premisleka pa izhaja končno (5.) še ena opomba o izvoru personalnosti nasploh. Enako kot je Jezus dobil svoje človeško osebstvo, ki je v njegovem posebnem primeru osebstvo božjega Sina, iz Boga, je človeško osebstvo v splošnem utemeljeno v odnosu do osebnostno izkušenega Boga. Če pregledamo snov za zgodovino človekovega samorazumevanja kot osebe, vidimo, da ni tako, da bi človek najprej sebe razumel kot osebo in potem to predstavo prenesel na božanstvo, ki bi bilo nato analogno s človekom mišljeno na način osebe. Smisel besede “oseba” je v svojih začetkih pojmovan kot “obličje”, sicer primarno res usmerjen na medčloveško izkustvo, vendar je dobila beseda svojo posebno težo šele ob navezavi na izkustvo Boga. To je najprej povezano z dejstvom, da je človek nasploh odločilne spodbude za samorazumevanje dobival iz razmišljanja o božjih stvareh. Tako imajo starozavezni pogledi na nedotakljivost človekovega dostojanstva svoj izvor v misli o človekovi bogopodobnosti. Grško pojmovanje človeka kot zwonlogonecon je mišljeno kot človekova soudeležba na božjem Logosu. Iz krščanstva vzniklo vrednotenje posameznika je razumljivo samo iz krščanskega razumevanja božje ljubezni do človeka. Po vsem tem uporabe osebnostne misli v krščanskem nauku o Bogu ni mogoče razumeti kot antropološko motivirani prenos, ampak iz notranje problematike eno(tno)sti in mnoštva v samem krščanskem izkustvu Boga, ki je sicer uporabilo že obstoječe oznake (bistvo in oseba), ki pa je smisel teh oznak iz značilne tematike tega izkustva Boga na novo opredelila. Od tu izhaja razlikovanje med osebo in substanco, enako pa tudi relacijsko, “dialoško” razumevanje personalnosti. Kristologija in nauk o troedinosti sta s tem postala izhodišče bolj jasnega razumevanja tudi človeške personalnosti. Tako se človekovo osebstvo predstavlja kot odsev njegove temeljne določitve (usojenosti) v občestvo z Bogom, in ne kot izraz neke subjektivitete, ki naj bi jo človek sam zase od nekdaj že imel. Vendar daje človeku njegovo sebstvo moč za ustvarjalno samostojnost naproti svetu. Tako je subjektiviteta presežena/ukinjena v osebstvo kot moment personalnosti.