Nič dobrega in naklonjenega se o Kohlu ne spomnijo niti njegovi strankarski kolegi. Potem ko je afera terjala tudi prvo smrtno žrtev (finančni upravitelj poslanske skupine CDU/CSU Wolfgang Hüllen je naredil samomor), so vsi prepričani, da je ravno Kohl s svojim trmastim molkom o ozadju afere največji krivec za kolaps stranke in popolno apatijo njenega preostalega volilnega telesa. Nič več ni simpatični velikan, ampak brezdušni silak, don Corleone, padrone, in stranko, ki je pisala nemško povojno zgodovino, vleče v prepad. Politolog in Kohlov biograf Karl-Rudolf Korte je dejal, da Helmut Kohl ta čas boleha za ekstremno izgubo realitetne kontrole, saj ne uvidi, kako z molčanjem škoduje stranki v celoti. Izgubo realitetne kontrole je gradil skozi dolga leta, ko je politiko vse bolj dojemal kot organiziran spopad za moč in oblast. Ocenjevalci pravijo, da se popolni oblasti in nadzoru v stranki ni odrekel niti po porazu na volitvah 1998. Mlačni Wolfgang Schäuble je bil dejansko zgolj izvajalec Kohlovih direktiv. Še več, Kohl naj bi pozabil, da ni več državnik, in se je med obiskoma na Kitajskem in v Izraelu obnašal kot uradni šef države. V osebnih stikih pa naj bi bil sploh aroganten in surov - torej vse tisto, kar ljudski politik ne bi smel biti!!! Skratka, približno tako kot v zgornjem Hitchcockovem citatu De Quinceya: ni samo kradel piškavih milijonov, ampak je celo opuščal nedeljske maše, postne dni in večerno molitev. Nauk je jasen. Če enkrat nič hudega hoteč vzameš nekaj nepomembnih milijonov, boš na koncu odšel v zgodovino očrnjen, kot človek ki se pred obedom pozabi pokrižati. In prav to se v teh dneh dogaja Kohlu.