Ko izbruhne demokracija, Anton oceni, da cerkev izrecno ne sme podpreti nobene stranke, hkrati pa meni, da bi verniki morali podpreti nove politične sile, torej Demos. Izbruh novih časov je najbolje viden v Celju, kjer lazarsiti, ki jih vodi Anton, sklenejo postaviti nov dom, Jožefov dom, ogromen kompleks, postavljen ob cerkvi Sv. Jožefa, namenjen duhovnim vajam, gostinski in hotelski dejavnosti ter bivanju misijonarjev na obisku v Sloveniji. V imenu lazaristov pogodbo z gradbinci podpiše Anton. Anton pa hkrati piše knjige. Leta 1991 objavi obsežno sociološko Oseba in družba, v kateri predstavi družbeni nauk katoliške cerkve. Zagotavlja, da katoliški družbeni nauk izhaja iz morale. Če je bil pred izbruhom demokracije Anton kritičen zlasti do marksizma, v novem času kritizira liberalizem. V knjigi Svoboda in pravičnost predstavi orise politične filozofije, v katerih kritiki liberalizma spet nameni precej več pozornosti kot kritiki marksizma. Ob profesuri, publicistični dejavnosti in vodenju Komisije Pravičnost in mir, ki se oglaša ob vseh pomembnejših političnih dogodkih, denimo tudi ob aferi Depala vas, pa cerkveno stran predstavlja tudi na pogajanjih z državo. Anton velja za trdega pogajalca, vztraja, da morata država in cerkev medsebojne odnose urediti z bilateralno pogodbo, sklenjeno med Slovenijo in Vatikanom. Ker je nadškof dr. Alojzij Šuštar že v letih, se šušlja, da bi utegnil Anton postati njegov naslednik. Sam pa namige komentira z ugotovitvijo, da tisti, ki se ga javno razglasi za škofovskega kandidata, to gotovo ne bo postal. Nadškof res postane nekdo drug, Antonov soredovnik iz vrst lazaristov dr. Franc Rode, vendar se tudi o dr. Rodetu pred izborom mnogo govori kot o možnem kandidatu za nadškofa.