Tu ne mislim toliko na satiro Sebastiana Branta z risbami Albrechta Dürerja iz leta 1494 ali na čudovito filmsko umetnino Stanleyja Kramerja iz leta 1964, mislim na pustni čas. Slovenska beseda »pust« je skrajšava skovanke »mesopust«, ta pa je dobeseden prevod latinskega neologizma »karneval«, narejenega iz »carne-levare«, torej odvzema mesa. Pustni čas se namreč razteza od pobožiča do pepelnice, ko se začne post, ki je bil v rimski cerkvi še do nedavna strogo zapovedan. Zgodovina tega praznika, ki je vsaj v svoji folklorni moči prvi in največji praznik skoraj izključno katoliškega sveta, je stara, kolikor je staro poganstvo. Na ozemlju današnjega Iraka, torej v Mezopotamiji, od koder prihaja tudi večji del rimskih kultov, čeprav preoblečenih v krščanska imena in postave, so že v 3. tisočletju pred Kristusom pod duhovniškim kraljem Gudeom obhajali sedemdnevno praznovanje simbolične svatbe nekega božanstva. Napis pravi, da je suženj v tistih dneh izenačen z gospodarjem, kar najdemo pozneje tudi v rimskih saturnalijah v čast bogu Saturnu. Prav Rimljani so pripravili tudi prve obhode z ladjami na kolesih, na katere presenetljivo spominjajo današnji obhodi s karnevalskimi motivi in maskami. V katoliški sintezi sta zliti pogansko okultno preganjanje zime in uvajanje 40-dnevnega posta rimske herezije, pred katerim je bilo s cerkvene strani odobreno in tolerirano žretje in norčevanje. Zaporedje pusta in posta ni samo etimološkega značaja, ni samo besedna igra, ampak je tudi sklenjen cikel dveh krivulj iste periode, ki simbolizirata nasprotovanje resničnemu nauku dvanajsterih. Tako zapovedovanje posta kakor tudi dovoljevanje nebrzdane požrešnosti in sprevrženosti je človeški in po svojem okultnem bistvu poganski dodatek ter vrivek v nauk evangelija. Jezus je sicer govoril o koristnosti posta skupaj z molitvijo za preganjanje demonskih moči, in v Apostolskih delih imamo omembo molitve in posta ob umeščanju starešin. Nikjer pa ni govora o zapovedanosti posta, še posebno ne, da bi ta človeku kakor koli pomagal pri odrešitvi. Zmota in greh zaukazanega posta kličeta k sebi tudi zmoto in greh toleriranega pusta. Norost navidezne pobožnosti se druži z norostjo odkrite razuzdanosti in demonskosti. V osnovi je namreč pustovanje, karneval – čaščenje demonov, služba Satanu!