Mit ni nikakršen specifičen miselni način; je zgolj spoznanje, pridobljeno s poizvedovanjem in uporabljeno na področjih, kjer se za nas vednost lahko poraja le iz spopada stališč, eksperimentiranja itn. Kot je zapisal Oswald Ducrot v Dire et ne pas dire ŠReči in ne rečiĆ*, je obvestilo ilokucija, ki se lahko izpolni le, če naslovljenec govorcu že vnaprej priznava, da je kompetenten in pošten; tako da je obvestilo že spočetka zunaj alternative resničnega in lažnega. Če hočemo videti, kako ta spoznavni način deluje, moramo prebrati stran, kjer občudovanja vredni oče Huc pripoveduje, kako je pred poldrugim stoletjem spreobračal Tibetance: »Odločili smo se za popolnoma zgodovinski način poučevanja in skrbno iz njega očistili vse, kar bi lahko spominjalo na disput in debatni duh; lastna imena in zelo natančni datumi so nanje naredili veliko večji vtis kot najbolj logična razmišljanja. Ko so utrdili imena Jezusa, Jeruzalema, Poncija Pilata in datum štiri tisoč let po stvarjenju sveta, niso več dvomili o misteriju odrešitve in o nauku evangelija; sicer pa nismo nikoli opazili, da bi jim misteriji ali čudeži delali najmanjšo težavo. Prepričani smo, da s poučevanjem in ne z metodo kontroverze lahko učinkovito pripomoremo k spreobrnjenju brezbožnikov.«