Martin Skorianz je bil svojim faranom vnet dušni pastir, zgleden duhovnik, ki ni odstopal od naukov evangelija. Skrbel je za zakramentalno življenje, prirejal misijone in verske obnove, učil, opominjal in molil. Posebno rad je imel tudi otroke. Kmalu pa je moral spoznati, kako težavna fara so Sveče. Zaradi doslednega uveljavljanja materinščine pri verouku je bil vedno znova izpostavljen napadom in ponižanjem s strani nestrpnih faranov. Da bi izrinili slovenščino iz verouka, so celo ustanovili podružnico združenja staršev na Bistrici in v Svečah, v kateri pa niso bili zastopani vsi starši ljudskošolskih otrok, temveč - kakor je poročal Naš tednik - le "domovini zvesti" borci za kulturo. Zato pa so smeli sodelovati pri podpisni akciji proti slovenskemu verouku tudi ljudje, ki sploh niso imeli otrok v šoli, in celo protestanti. Razume se, da nista ugotovila nič napačnega ne strokovni nadzornik za verouk kakor tudi ne zastopnik Deželnega šolskega sveta, ki sta prišla inšpicirat verouk. Nato se je stvar za nekaj časa pomirila, vendar so nestrpneži kmalu rovarili naprej, nadaljevali svoj "kulturni boj" z nevzdržnimi argumenti in grozili, "da bodo župnika že še zmehčali". Najhujše pa je moral doživeti župnik Skorianz v zvezi z novimi zvonovi.