ako bi lahko naslovili nekaj javnih odmevov na zadnje pomembne dogodke tako v Italiji kot v Sloveniji, ko so predstavniki t.i. “naprednih sil”ostro kritizirali Cerkev, ko je branila stvari, ki jih mora braniti, sicer ne bi bila Cerkev. Govorimo seveda o t.i. izvenzakonskih zvezah v Italiji in o nedavnem referendumu o javni televiziji v Sloveniji. Nima več smisla debatirati o tem, kako je Cerkev ločena od države, ker je to že desetletja stvarnost, ker Cerkev zares nima ne v Italiji in ne v Sloveniji nobenih političnih ambicij, kar je prav, ima pa moralno nalogo, da oznanja evangelij, da zagovarja tiste vrednote, brez katerih bi bil njen obstoj nesmiseln. Če za islam lahko rečemo, da je politično gibanje, za Cerkev tega ne moremo reči, kar je razvidno v laičnih ureditvah držav v razvitem svetu. To pa ne pomeni, da Cerkev ni javna ustanova, v kateri se prepoznavamo kristjani, in ima zato pravico, da javno nagovarja vernike h krščanskim vrednotam. In zato ni nič čudnega, da cerkveni predstavniki govorijo tudi o tistih zakonskih predlogih, ki po njihovem mnenju niso v skladu s krščanskimi vodili življenja. Že papež Janez Pavel II. je velikokrat podčrtal, da je tudi danes osnovna celica družbe družina, in prav to znova poudarja tudi papež Benedikt XVI. Vsem je jasno, da je zahodna družba v globoki krizi, da je družina v naši družbi na udaru. Eden od razlogov javnega zagovarjanja družine kot osnovne celice družbe tiči prav gotovo v evangeliju, še bolj pa zaradi njene krize. Ni naključje, da ravno te dni v Rimu v Vatikanu poteka škofovska sinoda, ki je sicer prvenstveno namenjena Evharistiji, a se bo na nji govorilo o vseh perečih problemih današnje Cerkve, tudi o tem, kako, kdaj in zakaj se ne sme ali se sme, obhajati ločence. Toda, glej ga, zlomka, vedno, ko se oglasijo cerkveni predstavniki in v javnosti odločno povedo, kakšno je stališče Cerkve in nauka evangelija, se oglasijo “napredni” in Cerkev v javnosti najprej podučijo, da je država laična, nakar začnejo kriviti Cerkev in njene predstavnike za vse mogoče, predvsem pa nanjo kažejo s prstom kot na nosilko “nazadnjaških” idej. Tako se je zgodilo v Italiji, ko so mladi prenapeteži kardinala Ruinija javno izžvižgali v Sieni, ker je nekaj dni prej javno povedal, kakšno je stališče Cerkve do izvenzakonskih zvez. Tako se je zgodilo tudi po referendumu o novem zakonu za RTV v Sloveniji, na katerem je klavrno propadla vsa “elita naprednjakov”, ki so tik pred referendumom spet pozabili, kakšni lakaji so do nedavnega bili. Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je pred referendumom nagovorila slovenske vernike, naj glasujejo za novi zakon, kar je po njenem boljše, kot je bilo staro stanje na RTV, za katerega se ve, kdo ga je napravil, kot se tudi ve, kaj so bili novinarji na RTV-eju petdeset let, saj so se stvari vsaj malo izboljšale šele v zadnjih desetih letih. In se je seveda ”usulo”, slovenska Cerkev je postala dežurni krivec za polom mladih objestnežev, ki, presiti vsega in arogantni, kot so bili in so, niso doumeli, da so bile že zadnje slovenske politične volitve alarm, ki je pokazal, da tudi slovenski volivci, počasi, a nezadržno, nekaj razumejo - in so jih seveda na volitvah poslali domov. Kot so jih tokrat na referendumu. To, da so takoj po objavi rezultatov govorili, kako so zadovoljni, so seveda politični obliži na rane, bolijo, a so še kako potrebne in zdravilne. Cerkev je včeraj zagovarjala, danes zagovarja in še bo zagovarjala vrednote. Samo za to gre.