Ampak razpravljanje o nekulturi, da ne rečem kar primitivizmu v kinu, je nerodovitno, vsaj dokler naše prikazovalne institucije celo spodbujajo čimbolj domače počutje v dvorani, z litrco v eni in konzervo čuftov v drugi roki. Bolj od javne nekulture je v širšem pogledu problematična nerazgledanost populacije. Kdor se v življenju ni cerkveno udejstvoval, torej ni hodil k maši in verouku, mu je nauk evangelijev - in s tem ozadje ter ospredje filma Ð nepoznan. Da je znanje o eni največjih zgodovinskih osebnosti, kateri spomenik stoji v poslednjem zaselku, tako, kakršno je, je v dobršni meri kriv naš izobraževalni sistem, ki raje in več pove o Zevsovi vlogi v trojanski vojni in pomenu Valhale kot da bi laično opisal Jezusovo 'zemeljsko' življenje in njegov vpliv. V času svojega srednješolstva nisem v štiriletnem pouku zgodovine iz ust profesorja niti enkrat slišal omembe Jezusa Kristusa in prepričan sem, da danes ni nič drugače. Ravno zato se mi zdi, da bi film moral dati več podatkov kot le, če si sposodim vrstico iz Apostolske vere, 'trpel je pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen'. Melov izdelek je očividno namenjen samo onim, ki se jih je krščanski nauk tako ali drugače dotaknil, dočim ostali nikakor ne najdejo odgovora, čemu ta krvavi pot. Oziraje na zadnječasni trend dolžine tovrstnih spektaklov bi Pasijon mogel biti daljši in bi moral prikazati še najmanj tedanje razmere. Edino, česar je nekristjan poleg spektakularne predstave dvournega nečloveškega mučenja zavestno ali podzavestno deležen, je vest o židovski krivdi za umor božjega sina. To pa v današnjih časih ni najbolj primerno sporočilo, zlasti ob dejstvu, da gre za enega najbolj gledanih filmov sploh. Gibson tod ni bil najmodrejši.