združljive s Cerkvijo. Ob prijaznem pogovoru se vse lahko razreši, ali vsaj razloži. Potrebna sta najprej pogovor in dobra volja. Apostol Pavel je poudaril pomen duhovništva: “Mi ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo!” (2 Kor 1,18-24) Mladina je bila in bo svojstven problem. Kaj mislite Vi o njej? Na duhovnem področju je treba mladim zagotoviti miselno svobodo, ob tem pa jih voditi ali, kot temu pravimo, duhovno spremljati, seveda nevsiljivo. Cerkev mora dati mlademu človeku prostor in možnost, da se ji približa. Čas, ko je bil točno dolečen model, kdo je veren in kdo ni, je mimo. Ljudje so verni na različne načine, seveda ne smemo mimo dejstva, v kaj verujejo. Če kdo veruje v Boga, še ni rečeno, da veruje tudi v nauk Cerkve. Če ne veruje v nauk Cerkve, potem o takem človeku težko rečemo, da je resnično član Cerkve. To niso majhni problemi. So ljudje, ki imajo velike predsodke do Cerkve kot institucije, vendar so globoko verni! Veliko molijo, prebirajo versko literaturo, otroke vzgajajo v veri Boga, so karikativno dejavni, prejemajo tudi zakramente, celo velikokrat jih srečamo v spovednici, vendar do cerkvene institucije čutijo neverjeten odpor, so do nje sila kritični. Nam duhovnikom v takšnih primerih ni lahko, kako naj z njimi postavimo stik in jim Cerkev približamo tudi kot institucijo. Spet drugi so prišli do spoznanja, da ni rečeno, da ima Cerkev vedno prav ali pravico do zadnje besede. Pred nas pridejo z jasnim ugovorom, ki ga velikokrat ni mogoče zavreči, čeprav jim po drugi strani velikokrat ne moremo dati prav. Velika nejasnost je tudi pri moralnih vprašanjih. V naši mladosti je bilo na tem področju marsikaj bolj jasno, danes ni več tako. Pred nas se redno razgrne veliko možnosti in mimogrede zapademo dejstvu, da ni rečeno, da ima Cerkev bolj prav kot drugi. Ob vsem tem pa le moramo upoštevati dejstvo, kdo komu, še zlasti mladim, pomaga oblikovati vest. Mladost je zanje čas, ko si vest oblikujejo, čeprav človek celo življenje dograjuje oblikovanje svoje vesti. Če tega ne dela, se mu lahko dogodi, da se mu vest razformira - oblikovana je po okolju, kjer živi, in bo začel sprejemati ali celo odobravati stvari, ki za kristjana niso sprejemljive. - Zdi se mi, da je pri mladem človeku pomemben njegov odnos do Boga, njegova molitev in kaj so mu vrednote. Še zlasti zadnje so vprašljive. Mu je vrednota domača družina ali mu je ta samo “hotel”, kamor pride jest in spat? Mu je vrednota okolje, v katerem živi, ali cesta in “klapa”, v kateri se dobro počuti. Kaj mu pomeni župnija? Je to kraj, kjer se čuti povezan z verujočimi, ali samo kraj, kjer se izkaže, recimo pri petju ali pri kakem zunanjem sodelovanju? Vedno bolj sem prepričan, da duhovniki damo premalo na pomen vzgoje vrednot! Če kdo ima v sebi prirojen čut za vrednote, mu bo ta čut ostal in mu bo pomagal, da bo tudi težave, s katerimi se bo v življenju srečal, prerastel, ker bo branil vrednote, za katere ve, da so zanj nenadomestljive. Ob številu razporok se upravičeno sprašujemo: “Kaj je danes z vrednoto zakonskega življenja? Je družinsko življenje takšno, kot ga oznanja Cerkev, še vrednota?” Ob vsem tem spoznamo, da bi morali tudi starši več moliti za svoje otroke. Enako je z nami