omlad prinaša s seboj vrsto lepih in pomembnih praznikov. Za Veliko nočjo, največjim krščanskim praznikom, prihajajo drugi. Verskemu sledijo družbenopolitična praznovanja. Tako pri nas zlasti praznik osvoboditve 25. april, temu pa sledi 1. maj, praznik dela. Zato bomo tema dvema posvetili krajše razmišljanje. Letos se v Italiji spominjamo 62-letnice osvoboditve. 25. aprila 1945 je namreč prišlo do vstaje in s tem do padca fašizma, ki je dobrih dvajset let pestil Italijo in pomenil eno najtemnejših zgodovinskih obdobij v tej državi in v Evropi. V tesni povezavi s Hitlerjevo Nemčijo je bil Mussolinijev režim sokriv druge svetovne vojne, v notranji politiki pa je bil vzpostavljen totalitarni režim. Tega smo na svoji koži občutili zlasti primorski Slovenci. S svojim trdim in krutim preganjanjem nas je črna diktatura hotela dobesedno uničiti, kar pa ji, hvala Bogu, ni uspelo. Čeprav nam je prepovedala rabo materinega jezika, ukinila naše šole in tisk, se Slovenci nismo vdali. Zato se danes hvaležno spominjamo vseh žrtev preganjanja, ubojev, ječ in taborišč. Šele po padcu fašizma smo lahko upali na boljšo bodočnost. Slovenski narod se je tudi v matični domovini odločno uprl okupatorju, zato se danes tudi mlada slovenska država v teh dneh spominja vstaje in končne zmage. V širšem evropskem oz. svetovnem okviru so k vsemu temu prispevale zavezniške sile, zlasti Velika Britanija in ZDA, na vzhodu pa tudi Sovjetska zveza. Slovenci v Italiji smo v novi demokratični republiki že od vsega začetka zahtevali spoštovanje in zakonsko zaščito manjšine. Leta 1961 smo dosegli zakon za slovenske šole, ki je bil sploh prvi državni zakon za Slovence. Šele leta 2001 smo dobili zaščitni zakon (št. 38), ki ga pa Berlusconijeva desnosredinska vlada ni hotela izvajati. Šele z nastopom Prodijeve leve sredine je nastopil čas za njegovo vsaj postopno izvajanje, kar pričakujemo zlasti po umestitvi novega paritetnega odbora. Praznik 1. maja je poln simbolnega pomena. To je namreč praznik dela, ki se praznuje skoraj po vsem svetu. Človeku je usojeno, da dela in si v potu svojega obraza služi vsakdanji kruh. Zato se lahko pri tem najprej zamislimo ob delu samem. To je lahko umsko ali ročno, oboje enako pomembno in potrebno. Delavec v tovarni, kmet na svoji kmetiji, uradnik v javni ali zasebni službi, učitelj in profesor na šoli - ti in še mnogi drugi poklici so ključnega pomena za dobrobit človeške družbe. Od sužnja in tlačana do svobodnjaka - to so glavne etape in stopnje na družbeni lestvici. Delo in delovna razmerja so najprej zaznamovala liberalni kapitalizem in socialistični kolektivizem. Prvi je v glavnem ustvaril kapitalizem, drugi pa je delo in delavca mitiziral in zagovarjal strogi kolektivizem oz. skupno lastnino. Oba sistema sta diametralno nasprotna. Krščanstvo je tu prineslo veliko novega. Ob koncu 19. stol. je papež Leon XIII. s svojo encikliko Rerum novarum prvi podal socialni nauk Cerkve in tako odvzel monopol marksizmu. Sledile so socialne enciklike naslednjih papežev, od Quadragesimo anno Pija XI. do Populorum progressio Pavla VI. ali še kasneje Laborem exercens in drugih Janeza Pavla II. Danes je še posebej v ospredju krščanskega socilanega nauka t.i. solidarizem, ki poudarja potrebo povezave in sodelovanja med sloji. O tej problematiki sta veliko pisala vodilna slovenska filozofa Aleš Ušeničnik in France Veber. Gornje misli naj bodo naš prispevek k praznovanju 25. aprila in 1. maja.