Izbor iz grafičnega opusa, ki v celoti šteje skoraj tristo grafičnih listov, prihaja iz Muzeja Rembrandtova hiša iz Amsterdama in kljub temu, da ni na ogled niti ena slika ali risba, gledalca brez težav uspe popeljati v genialni Rembrandtov svet, vsaj posredno utemeljen v posebnostih nizozemske družbe v prvi polovici sedemnajstega stoletja. V sprehodu skozi galerijo večinoma že miniaturnih podob, poimenovanih Od lastne podobe do biblije, spoznamo širok razpon motivov, s katerimi se je mojster ukvarjal, celo takih, recimo tihožitja, ki so bili bolj kot samostojni integralni deli večjih kompozicij. Spoznamo umetnika v vsej njegovi nenavadnosti in izjemnosti, k čemur ob komentarjih k izbranim delom in kratkem povzetku njegovega življenja z reprodukcijami ključnih slik pripomore tudi premišljena postavitev v prostore galerije. Pridušena svetloba, postavitev v posebne vitrine in možnost uporabe lup, ki gledalcu omogoča, da pod povečavo sledi Rembrandtovim mojstrskim potezam, ustvarjajo več kot primerno ozračje za potopitev v na videz spokojni polmrak, kjer se velikokrat luščijo iz teme umetnikovi značilni liki, ambienti, krajine in dogodki v njih. Za ta nadvse slikoviti način obravnave predmetnega sveta, ki se sicer kakor v sanjah razblinja v igri svetlob in senc, so mu lahko zadostovali le grafična plošča, postopki jedkanja in velikokrat eksotični papirji. Rembrandt je bil namreč eden prvih slikarjev v zgodovini, ki je grafiko pojmoval enakovredno sliki in risbi, celo več, v njegovem nenehnem eksperimentiranju tako v tematiki kot uporabi izrazil in tehnologiji je imela posebno mesto: jedkanice, suhe igle, burini ali kombinacije vseh treh načinov obdelave plošče so služile kot osnutek, študija, velikokrat pa so bile kar samostojno likovno delo. Mimogrede je smiselno omeniti, da je ta reproduktivna tehnika, v kateri ostaja Rembrandt eden največjih mojstrov vseh časov, omogočila popularizacijo njegovih del širšemu krogu ljudi, tudi manj premožnim meščanom, ki so si lahko ohranili svojo podobo v grafiki. Kljub temu, da pri avtorju v zadnjem času poleg njegove nesporne nadarjenosti za umetnost odkrivajo še smisel za trgovino, kar pomeni, da se je do določene mere tudi podrejal željam trga, ne smemo pozabiti, da je bila Nizozemska predvsem dežela meščanstva, s kmečko in obrtniško tradicijo in zelo malo zavezana globoko v srednjem veku utemeljenim navadam visoke aristokracije. Tudi od tod v veliki meri izvira nizozemski realizem, ki ga je prav Rembrandt znal stopnjevati že do skrajnega naturalizma, in tudi žanr, kamor spadajo prizori iz vsakdana, velikokrat z družbenega dna kot denimo berači, potepuhi, moralno vprašljive družbe po gostilnah, je pravzaprav ustvarilo nizozemsko slikarstvo s svojevrstnim vrhuncem pri Rembrandtovem mlajšem sodobniku Janu Steenu. Portrete teh ljudi, velikokrat seveda tipizirane, pa je rad upodabljal že Rembrandt, med manj običajnimi junaki njegovih podob so se znašli tudi Židje, ki so avtorja zanimali tako zaradi svoje usode kot načina življenja in oblačenja. Velikokrat so naključni, znani ali anonimni posamezniki iz židovske četrti, kjer je po finančnem zlomu prebival tudi umetnik sam, poselili prizorišča biblijskih zgodb s številnimi statisti. Svetopisemske in mitološke zgodbe je imel Rembrandt posebno rad, kar je bilo za takratno, bolj profanim temam naklonjeno nizozemsko slikarstvo manj običajno. V teh motivih je vsekakor našel določene prispodobe svojega, z nenehnimi umiranji njemu najbližjih zaznamovanega življenja, še bolj pa intimnih umetniških vizij, porojenih v razmišljanju in gotovo tudi religioznih občutkih. Rembrandt je imel rad naravo, življenje, žensko lepoto in, zakaj ne, tudi denar, saj mu je omogočal svobodo v ustvarjanju in strastno zbiranje najrazličnejših predmetov, od školjk, orožja, antikvitet do oblačil, ki so mu služila celo kot rekvizit pri slikanju samega sebe. A vendar ga je pri upodobljencih najbolj zanimala njihova globlja, notranja, očem pogosto prikrita resničnost; duša, ki se je v polmraku zrcalila na osenčenem ali ožarjenem obličju, dramatika, ki jo dajeta slutiti določeni prostor in usoda, velikokrat že zapisana v potezah posameznikov. Za številne like, vključno z njegovimi avtoportreti, bi lahko rekli, da so že psihološko poglobljene študije lastnosti in stanj, ki jim ustvarja posebne poteze uporaba mehkih prehodov toplih svetlo-temnih odtenkov, chiaroscura, v katerem je bil Rembrandt resničen mojster. Modele za svoje like je vse življenje iskal le v svoji življenjski okolici, v lastni tradiciji, in bil je eden redkih slikarjev tistega časa, ki ni nikoli obiskal umetnostne Meke Italije. Z velikimi mojstri z juga, kjer ga je posebno zanimal Caravaggio, se je seznanjal le prek grafike in zlasti med ukom pri učitelju Pietru Lastmanu. Naj ob koncu med množico podob omenim vsaj še avtoportrete, ki so bili nedvomno med najbolj priljubljenimi Rembrandtovimi motivi; upodabljal se je v različnih tehnikah in opravah, predvsem pa nam je v njih zapustil kar pravo malo antologijo karakternih lastnosti in razpoloženjskih stanj. Res, da so od njegove smrti leta 1669 minila že skoraj tri stoletja in pol ter da se danes soočamo že s povsem drugačnim položajem umetniške ustvarjalnosti kot v njegovem času, kljub temu pa smo še zmeraj ujetniki svojih človeških slabosti, samote, ki jo v temačni študijski sobi v stanju globoke zamaknjenosti pooseblja Sv. Hieronim, nemara tudi prispodoba samega Rembrandta Harmenszooona van Rijna.