Priti v Cannes z namenom, da se kaj »zgodi«, je isto, kot če bi sesljal ostrige skozi šipo. Lahko si domišljaš, kako dišijo, kakšen okus imajo, a med tvojim jezikom in ostrigami je neprebojno steklo. Cannski festival je obrnjen kastniški sistem. So tisti, ki so nedotakljivi, lahko se jih dotikajo samo rokavice voznikov in nasmeški njihovih menedžerjev, piarjev, lahko jih spremljaš s pogledi, lahko jim ukradeš košček duš z bliskavico, a nikoli, nikoli ne boš vstopil v njihov svet. Zato so tam, kjer so, zato so zvezde. Zato prodajajo. Zato vrtijo ta svet glamurja in financ, birokracija na najvišji ravni, zato ker so ga takšnega ustvarili z namenom, da se porazdelijo družbene vloge. Da se ve, kdo je kdo in kdo kam pripada. In da se tisti na piedestalu, tisti, ki lezejo na rešetke, in tisti, ki vlečejo nitke celotne filmske industrije, počutijo varne v svojem natančno začrtanem miljeju. Pričakovanje je v zraku, ne le »navadni ljudje«, turisti, ki so prišli tja samo z namenom, da se vrnejo domov z uplenom dveh ali treh fotografij Meg Ryan, Monice Bellucci ali Brucea Willisa. Tudi tisti, ki so blizu sredici blišča, že zato, ker si bližino lahko kupijo, oprezajo okrog, čakajo, poskušajo prepoznati, iščejo sebe v pogledih drugih, sebe v odnosu, kakršnega imajo drugi do njih. Dovolj je bil en dan in ena noč, da mi je postalo jasno, da je, če seveda nisi tukaj po službeni dolžnosti (ali tudi), bistveno le eno: kako dobiti vabilo za najboljšo zabavo v mestu tisti dan. Kako priti za zaprta vrata, koga poklicati, kaj obleči. Kam? Čakajoč na to, da se bo zgodilo. Nekaj, kar koli. Abstraktno pričakovanje.