Če Lojze Peterle ni bil dober zunanji minster, potem je Zoran Thaler katastrofalno slab zunanji minister. V zadnjem tednu smo slišali veliko upravičenih kritik slovenske zunanje politike in značino je, da Thalerja malokdo sploh omenja, kot da on ni zunanji minsiter. Kdor je natančno spremljal njegove izajve se ni mogel izogniti vtisu, da Thaler enostavno, ne ve, ne zna in kar je najhujše, da ga dogodki enostavno prehitevajo. Ob tem je zanimivo, da ni videl nobenih psiholoških zavor za priznanje t. i. ZRJ, medtem ko se jih je domislil, ko so Američani že začeli premeščati Natove enote prek Madžarske v Bosno, ne pa prek Slovenije. V četrtek je na Kanalu A nastopil tudi predsednik države Milan Kučan in kot opozarjajo politični opazovalci se je prvič zgodilo, da so se predsedniku tresle roke, kar pomeni, da tudi on sluti, da se je slovenska zunanja politika znašla pred prepadom. Predsednik Kučan je skušal braniti Thalerja, zato je nespretno pozival na soglasje vseh političnih strank. Takšno soglasje je običajno v vseh demokratičnih državah, toda prej zamenjajo tiste, ki so ladjo zapeljali med čeri in jo potopili. V Angliji je Neville Chamberlain leta 1939 sam odstopil, ko je Hitler napadel Poljsko, ker je spoznal, da je vodil popolnoma napačno zunanjo politiko. Veliko manj znano pa je, da so ga Britanci jeseni 1938, ko se je vrnil iz Muenchena, slavili kot največjega angleškega državnika dvajsetega stoletja. Edino Winston Churchill je takrat zapisal, da je sporazum iz Muenchna katastrofa za Britanijo. Podobno je pri nas s Thalerjem, bolj ko se kopičijo napake v zunanji politiki, bolj ga reklamirajo, verjetno zato, ker je edini zunanji minister, ki uporablja žele.