Sicer pa tako ali tako v boksih lahko zelo natančno spremljajo, kaj dela dirkač v svojem delovnem prostoru in kaj se dogaja z dirkalnikom. Telemetrija (elektronsko spremljanje podatkov, ki prihajajo po radijskih zvezah neposredno v računalnike v boksih, vsakič pa, ko dirkalnik pripelje mimo boksov, pošlje druga naprava še enkrat vse shranjene podatke v osrednji računalnik kar v paketu) je obenem znatno olajšala delo dirkačem in njihovim inženirjem, po drugi strani pa jim je zelo zapletla življenje. Telemetrija lahko spremlja prek 200 različnih parametrov na dirkalniku, moštva pa so trenutno sposobna obdelati kakih 130, uporabiti pa le slabo polovico. Podatkov je enostavno preveč in prav vsi vplivajo drug na drugega. Nastavitev dirkalnika je izredno pomembna in kljub vsemu (ali pa ravno zaradi tega) včasih dirkač in njegov inženir malce tipata v temi. Iz te gore podatkov morata namreč izluščiti prave in jih uporabiti na tak način, da ustrezajo načinu vožnje dirkača. Ta pa je od dirkača do dirkača različen, čeprav se na stezi zdi, da vsi vozijo enako. Idealne nastavitve dirkalnika ni, saj se iz ure v uro spreminja temperatura steze, med vožnjo se obrabljajo gume, dirkalnik postaja vedno lažji (poraba bencina) in še in še, zato je prava umetnost poiskati najustreznejšo rešitev.