Težko je natančneje razmejiti posamezne smeri razvoja, ker veliko stvari poteka vzporedno. Lahko rečem na splošno, da smo v zadnjih dveh, treh letih, dosegli velik napredek v raziskovanju izvornih celic; vse bolj se potrjujejo možnosti zdravljenja nekaterih zdaj neozdravljivih bolezni, na primer nevrodegenerativnih kot so Alzheimerjeva, diabetes, rak itd. Napredek je pri raziskovanju izvornih celic pa tudi v tkivnem inženirstvu in medicini. Za nekatere aplikacije lahko rečemo, da so že razmeroma zelo uspešne tudi v klinični medicini. Tako je znano, da so v laboratoriju že razvili mehur in krvne žile, za hrustanec in kostno tkivo pa je prav tako znano, da se že praktično rutinsko uporabljata v klinični praksi. Ostale aplikacije, kot je na primer zdravljenje opešanega srca z lastnimi izvornimi celicami, so prav tako že v kliničnih raziskavah, raziskujemo pa tudi, kako izboljšati učinkovitost tovrstnega zdravljenja. Potekajo tudi raziskave na celicah trebušne slinavke. Menim, da bo v naslednjih štirih, petih letih veliko teh poskusov mogoče prenesti v klinično prakso.