Godešova monografija je pomembna zato, ker medvojna dogajanja skuša najprej predstaviti s predvojno politično, duhovno in kulturno polarizacijo, pravzaprav bipolarizacijo, brez razumevanja katere ni mogoče razumeti tako vojnih kot tudi povojnih procesov (o katerih deloma razpravlja Gabričeva monografija). Znotraj medvojnega dogajanja pa skuša kar se da natančno razmejiti odnos treh zelo različnih okupatorjev - Nemcev, Italijanov in Madžarov - do slovenskih intelektualcev in skozi ta odnos, ki je posebej zanimiv v primeru italijanskih okupacijskih načrtov, ki so bili na zunaj blažji in manj direktni kot italijanski ali madžarski, v resnici pa je treba v njih iskati korenine državljanske vojne, ki se je rzaplamtela z nenavadno silovitostjo med leti 1942 in 1945. Umazana vloga Italijanov je tu prikazana zelo nazorno in vsestransko je osvetljena tudi kolaboracija, od naivne vere v italijansko “dobroto” do zelo jasnih političnih ciljev, ki so jih nekateri slovenski medvojni politiki želeli doseči s pomočjo okupatorja.