V Ljubljani torej mestni svet skorajda ne bo imel vpliva na oblikovanje cen storitev javnih podjetij. V večini primestnih občin pa morajo župani še vedno pridobiti pooblastila za odločanje o najpomembnejših zadevah v svojih občinskih svetih. Glede na majhne deleže imajo sicer omejeno možnost soodločanja tudi na svetu ustanoviteljev, prav zaradi tega se nekateri med njimi (neuradno vsaj v dveh občinah) že sprašujejo o smiselnosti nadaljnjega solastništva v Holdingu. »Razen skupnega odvoza smeti, preskrbe z vodo ali avtobusnih prevozov nimamo kaj dosti opraviti z mestom. Ker so med izvajalci tudi javna podjetja, ki ustvarjajo največje izgube, bi bilo morda sorazmerne deleže občin v Holdingu najbolje prodati, izkupiček naložiti kam drugam in podeliti koncesije za opravljanje omenjenih storitev komu drugemu, najugodnejšemu ponudniku,« razmišlja eden od primestnih županov. V glavah ljubljanske oblasti, zlasti Zorana Jankovića, se menda plete zamisel o korenitem preoblikovanju holdinške strukture. Rad bi – med drugim – natančno razmejil pristojnosti med upravljalskimi organi javnih podjetij oziroma jih tesneje povezal. Župan ima za odločanje o preoblikovanju odslej za to vse pristojnosti; nikakor pa ne bo smel zanemariti drugih približno 15 odstotkov glasovalnih pravic, ki jih imajo družbeniki v svetu ustanoviteljev. Vsaj za zdaj ne, dokler ti glasovi še štejejo. Županu Zoranu Jankoviću bi organizacijsko nakup deležev več kot prijal, saj za vratom ne bi več imel nikogar, ki bi mu mešal štrene; vprašanje pa je, od kod bi vzel denar za nakup deležev, saj ga nima niti za nekatere najnujnejše zadeve v »lastnem« mestu.