Radi primerjajo človeško življenje z raznimi stvarmi in naravnimi prikaznimi: prispodabljajo ga reki, dnevu, letnim časom, trdijo, da je enako potovanju, in tako nahajajo brezštevilno prilik, ki so res manj ali bolj dobre in resnične. Primeriti bi se dal človek mimo drugih stvari tudi ladji in življenje njegovo vožnji po širokem morju; misel je sicer stara, vendar, ker se mi ta primer jako prikladen in istinit dozdeva, dovolite, da ga tudi jaz na kratko vsaj nekoliko natančneje razložim. – Z glasnim streljanjem in radostnim krikom zapušča novi brod mirno bregovje, kjer ga je mojstrova roka stesala; veselo Simon Gregorčič pevanje mornarjev, ki se iz odplavajoče ladje razlega, oznanja radostne čute in sladke nade, ki jih njeni prebivalci v prsih gojijo. Prijatelji in znanci njihovi pa tožno z brega za njimi gledajo, jih iz daljave pozdravljajo in marsikdo izmed njih kako gorečo molitvico za njih srečno pot k nebu pošlje. – Radosten, poln zlatih upov loči se mladenič od tihega rojstnega kraja in stopi v šumni vrtinec življenja. Veselja se mu žari lice, srce širi radost, ozira se predse po namenjeni cesti: povsod mu nada sije nasproti. Ali roditelji njegovi, ljubeči bratje, zveste sestrice, vdani prijatelji zrejo z rosnim očesom za mladeničem in srce njihovo kliče za njim ljubezni polno: Z Bogom! Srečen pot! Njihov blagoslov spremlja ga zvesto v daljna mesta. – Mornarji se radujejo, toda tiho in resno za krmilom sedi krmar, skušeno oko upira zdaj na pred seboj ležeče načrte, zdaj na brezmejne, krog in krog razprostirajoče se morjé. Severnica, zvesta voditeljica, kaže z vedno na tisti kraj uprtim koncem krmarju razne strani sveta; na njo se mora ozirati, ako hoče brod do namenjenega konca privesti. – Tudi v brodu telesa našega postavljen je krmar, kateri naj bi vodil človeka do danega mu namena. Krmar je – naš um, njemu je izročeno krmilo, s kojim naj obrača ladjico našo v nevarnem valovju živetja. Severnica, ki mu vedno na strani stoji in stalno kaže vedno na isto mesto, da se po njej lahko orientujemo vselej in povsod, severnica, ta zvesta kazateljica, je – vera naša, sveta cerkev! Morske mape, ki poti, vseh zmot proste, kažejo, te so nam sveti listi, ki nam povsod varno stezo naznanjajo, ako le hočemo po nji hoditi. Gorje brodarju, ki bi na severnico in morske mape gledati ne hotel, koj bi zašel na široki pôčini; – gorje človeku, ki bi se pustil vladati le od uma, kateremu vera ni voditeljica, on ne bode priplul do rešilnega proda! Po sredi morja ladja plava, globoko vodovje in sinji neskončni oblok je edino, kar se pod njo in nad njo razprostira. Pa glej, po mirni gladini od nasprotne strani prijadra druga, ki je z enako namembo mokro pot nastopila. Ladja ladjo sreča: veselo se pozdravita, roko podaja mornarju mornar, sklepa prijateljstvo z nepoznanim tujcem, ki mu ga je previdnost nasproti prinesla. Od kod? Kam? se glasé vprašanja. Zdravi! Z Bogom! doni koj za tem: po nekaj trenutkih odrinejo vsaka na svojo stran. Bog ve, ali se srečata še kedaj njuni poti! – Tudi v življenju ljudje drug drugega srečujejo. Toda ne sklepajo se prijateljstva tako lahko in tako naglo. Eden mimo drugega hiti, eden je drugemu tujec, neznanec. Enak namen sicer imajo vsi, vendar razna pot jih na različne strani podi.