ORIGINAL: Pri ugotavljanju vzročne zveze je po teoriji adekvatne vzročnosti potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Kadar se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanja samega oškodovanca, je za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico potrebno raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze. O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so tožnikove sedanje težave v obliki anksiozno depresivnih stanj nova škoda, ki je tudi posledica prometne nesreče, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da za več oblik nepremoženjske škode tožniku plača 1,600.000, 00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za strah, zvišalo pa za prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, v preostalem pa je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim poudarilo, da je v obravnavani zadevi v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti podana vzročna zveza med prometno nesrečo in škodnimi posledicami. Revizijama obeh pravdnih strank je revizijsko sodišče ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih razveljavitvene odločbe je med drugim navedlo: Tožena stranka utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri reševanju vprašanja obstoja vzročne zveze, torej vprašanja, ali je prometna nesreča vzrok sedanjim tožnikovim težavam v obliki anksiozno depresivnih stanj. Vzročna zveza je eden od štirih temeljnih elementov civilnega delikta. V zakonu o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) ni podrobneje opredeljen pojem vzročne zveze oziroma kdaj se šteje, da je vzročna zveza podana, zato je to vprašanje prepuščeno sodni praksi in pravni teoriji. Slednja je razvila več teorij vzročnosti, vendar je nekatere od njih sčasoma tudi opustila. Opuščena je na primer sine qua non teorija (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija). Po tej teoriji je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času, prostoru in torej tudi sodni praksi sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati (razen v primeru, ko pravo samo določi domnevo, da obstoji naravna vzročnost), vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzroke. Ugotoviti je zato potrebno, ali določeno stanje predstavlja eno od posledic, ki jih je kršena pravna norma želela preprečiti. Ker ta teorija večkrat ne da odgovora na vprašanje o obstoju vzročne zveze, se v sodni praksi pogosteje uporablja teorija adekvatne vzročnosti. Po njej je potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Kadar pride do posledice zaradi posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Praviloma zato, ker tako teorija kot sodna praksa v določenih primerih v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava o varstvu oškodovanca dopuščata upoštevanje tudi nekaterih specifičnih okoliščin ali bolj oddaljenih posledic. Med take specifične okoliščine ali bolj oddaljene posledice lahko spadajo na primer posebne lastnosti ali bolezen oškodovanca in na primer od škodnega dogodka sicer časovno odmaknjena smrt oškodovanca zaradi pljučnice, dobljene v bolnici zaradi dolgega ležanja v času zdravljenja poškodb, zadobljenih v prometni nesreči. Iz povedanega izhaja, da ni mogoče v celoti pritrditi kategorični trditvi tožene stranke, da pri uporabi teorije adekvatne vzročnosti posebne lastnosti oškodovanca v vsakem primeru izključijo obstoj pravno relevantne vzročne zveze. Vendar pa je treba v takih primerih, ko gre za zelo specifično situacijo, vse elemente, ki sestavljajo vzročno zvezo, natančno raziskati. V obravnavani zadevi je bilo s pomočjo izvedencev ugotovljeno, da ima tožnik v osnovi nevrotične osebnostne poteze, zaradi katerih je bil njegov čustveni odziv na obravnavano prometno nesrečo kot škodno dejanje tak, da je prišlo do anksiozno depresivnih stanj. Izvedenca ugotavljata, da pri ljudeh s takimi osebnostnimi potezami prometna nesreča lahko sproži stanja, kot jih opisuje tožnik. Povzete ugotovitve obeh izvedencev opredeljujejo le (možne) takoimenovane naravne medicinske vzroke, ki pa ne zadostujejo za obstoj pravno relevantne vzročne zveze. Ker sta jih sodišči nižje stopnje po teoriji adekvatne vzročnosti šteli za zadostne, sta zmotno uporabili materialno pravo. Sodišče druge stopnje je svoje stališče utemeljilo še z ugotovitvijo, da je prometna nesreča odločilen - pretežen vzrok škode, ker se tožnikove težave ne bi pojavile, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Ne glede na vprašanje utemeljenosti navedene ugotovitve taki razlogi ne ustrezajo teoriji adekvatne vzročnosti, temveč prej sine qua non teoriji, katere uporaba pa je iz že prej pojasnjenih razlogov opuščena. Za odgovor na vprašanje, ali določeno škodno dejstvo po rednem, običajnem, normalnem teku stvari pripelje do konkretne posledice, ne zadostuje primerjava le s konkretnim oškodovancem. Ta je izhodišče predvsem pri vprašanju individualizacije odškodnine, ne pa pri pravno relevantni vzročni zvezi. Pri odgovoru zato pomagajo predvsem življenjske izkušnje s stališča povprečno izkušenega človeka. Gre za adekvatnost, kakor jo pojmuje povprečno izkušen opazovalec. Kadar pa se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je potrebno vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, posebej skrbno raziskati, saj te okoliščine lahko predstavljajo tudi enega od več pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo tudi do takoimenovane deljene vzročnosti. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno le, da so tožnikova anksiozno depresivna stanja lahko posledica njegovega posebnega čustvenega odziva na samo prometno nesrečo, tak čustven odziv pa je pogojen z njegovimi nevrotičnimi osebnostnimi potezami. Zaključek, da to zadostuje za obstoj pravno relevantne vzročne zveze, je pravno zmoten. Zmotna uporaba materialnega prava je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Težko bi bilo namreč z gotovostjo pozitivno odgovoriti na vprašanje, ali lahko pri normalnem, običajnem teku stvari samo čustven odziv 22 let starega moškega z nevrotičnimi osebnostnimi potezami glede na splošne življenjske izkušnje pripelje do anksiozno depresivnih stanj. Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno dodatno raziskati vse pomembne okoliščine, zlasti sam način poteka prometne nesreče (torej samega škodnega dogodka), ki bi utegnil povzročiti tudi strah, ta pa pri tožniku glede na njegove specifične osebnostne lastnosti tudi kasnejše zdravstvene težave. Pri tem bo potrebno odgovoriti še na revizijske trditve tožene stranke o drugih možnih (so)vzrokih tožnikovih sedanjih zdravstvenih težav in raziskati okoliščino, zakaj se je tožnik zaradi teh težav zglasil pri zdravniku šele 5 mesecev po prometni nesreči.