v nekaterih primerih naletelo na kritiko, vsekakor pa je v obrambnem smislu veljalo za povsem sprejemljivo. Na primer; leta 478 pred Kristusovim rojstvom so Atenci namenoma zastrupili svoje rezervoarje z vodo, ko so zapustili mesto ob perzijski invaziji. Po peloponeški vojni (približno 350 pred rojstvom Kristusa) je general Enej zapisal nekakšen pregled vojaških taktik, kjer med drugim priporoča tudi več bioloških taktik. Ena od teh je bilo zastrupljanje rek, jezer, vodnjakov in rezervoarjev. Ko so leta 1927 britanski znanstveniki natančneje preučili njegovo delo, so bili zgroženi: »Takšno grozljivo ravnanje je v nasprotju z grškim duhom bojevanja.« Toda kot kaže primer Kire, so zvijačo uporabljali od začetkov antike dalje. Primere je moč najti povsod po svetu: od Indije do Novega sveta. V Severni Ameriki je na primer leta 1710 zbolelo več kot tisoč francoskih vojakov, potem ko so indijanska plemena namenoma zastrupila njihovo vodo s kožami odrtih živali. Sicer pa je bilo metanje živalskih trupel v vodnjake običajna praksa med ameriško državljansko vojno ter v številnih vojaških spopadih prej in kasneje. Tudi v Indiji so že v antiki poznali vojaške zvijače z zastrupljanjem vode ali okolja, v katerem naj bi se gibala sovražna vojska. Kautiljino delo Artašastra govori o različnih strupenih zvarkih za