Resnici na ljubo je treba povedati, da je imel Igor Akrapović nekaj podjetniških izkušenj, še preden se je lotil proizvodnje izpušnih cevi. Z očetom sta namreč v Buzetu na Hrvaškem imela obrt. V njuni delavnici za brizganje plastike je bilo zaposlenih kar 55 delavcev. Leta 1991 pa se je Igor odločil iti na svoje, kupil objekt v Ivančni Gorici in izdelal prve izpušne sisteme za motorna kolesa. Za to dejavnost se je odločil iz zelo preprostega razloga: včasih je tekmoval z motorji, zato je dobro poznal težave in zahteve motoristov. Sprva je imel samo enega zaposlenega, po dobrih odzivih tekmovalcev pa je posel hitro stekel. "Začeli smo dobivati čedalje več tekmovalnih ekip in zdaj delamo za tovarniške skupine Kawasakija in Yamahe. Pogovarjamo se tudi s Suzukijem, vendar ga trenutno ne moremo prevzeti, saj je povpraševanje že zdaj za 100 odstotkov večje od naših zmogljivosti," pravi Igor Akrapović. Lani so z njihovimi izpušnimi sistemi zmagali nacionalni prvaki na Japonskem, v Avstraliji, Južni Afriki, Angliji in v Nemčiji. Sodelovanje s temi ekipami zahteva predvsem veliko razvojnega dela . "Vsake tri mesece nam pripeljejo motor in mi jim na osnovi njihovih zahtev razvijemo izpušni sistem in ga tudi sami testiramo. V Evropi je približno 70 proizvajalcev izpušnih sistemov za motorna kolesa, vendar je prav hiter in prilagodljiv razvoj naša največja prednost. Povsem nov sistem naredimo v mesecu dni, če pa želijo samo izboljšavo obstoječega, to naredimo v tednu ali dveh." V čem je sploh skrivnost dobrega izpušnega sistema? Igor pravi, da mora biti moč enakomerno razporejena pri vseh obratih. Tudi največja moč motorja je odvisna od izpušnega sistema. Seveda želijo imeti tekmovalci vedno najboljše sisteme, zato si je skorajda vsak dan treba izmisliti nekaj novega, boljšega. Igor je tako lani samo za Yamaho naredil 18 različnih modelov in le nekaj manj za Kawasakija. Za posamezen model pa je včasih treba narediti tudi 250 različnih variant, izmed katerih potem izberejo najboljšo. Poleg razvoja in proizvodnje izpuhov opravlja Igor za tekmovalne skupine še druge storitve pri pripravi motornih koles: nastavitve vplinjačev, testiranje elektronike in še kaj. Vse to pa poleg obilice dela zahteva kar veliko denarja, saj je vse delo za skupine brezplačno. Igor Akrapović ima računico drugje - v izredni promociji , ki so je deležni njegovi izdelki po vsem svetu. Če boste prelistali katerokoli tujo revijo za motoriste, boste zanesljivo na izpušnih ceveh motorjev opazili nalepko z napisom Akrapović. Starejši izdelki so imeli tudi napis Skorpion, ki pa ga je moral Igor na zahtevo nekega proizvajalca avtomobilov umakniti. Zaradi uspešne promocije povpraševanje po izpušnih sistemih Akrapović po vsem svetu strmo narašča. Danes je pri Igorju zaposlenih že 25 ljudi, ki naredijo 4 tisoč sistemov na leto . Približno 110 jih brezplačno predajo tekmovalnim ekipam, druge pa pod svojo blagovno znamko prodajo v Nemčijo, na Japonsko, v Avstralijo, Južno Afriko in drugam. Več kot 99 odstotkov prometa ustvarijo z izvozom. In ko smo že pri prometu: ta je lani znašal približno 3 milijone mark in se vsako leto poveča za 100 do 150 odstotkov. Odlični promociji in vrhunski kakovosti izdelkov se ima Igor Akrapović zahvaliti, da s prodajo nimajo nikakršnih težav. Lahko bi celo rekli, da še vedno živijo v prejšnjem sistemu - kupci poiščejo njih in ne obrnjeno . Ob tem pa poudarja, da so njihovi izdelki najdražji na svojem področju. Maloprodajne cene izpušnih sistemov Akrapović se v Nemčiji gibljejo med 1500 in 4500 markami. V neki tuji reviji, kjer so testirali "Akrapovića", so zapisali približno tako: "Zelo drago, toda pravi ljubitelj motociklizma bo odštel tudi toliko denarja za takšen izpuh." Problem so bila dovoljenja za gradnjo Izredno hitra rast podjetja prinaša s seboj tudi težave. Igor Akrapovič je pri tem majhna izjema, saj njegove težave niso povsem običajne. Tako ga je veliko bolj kot financiranje razvoja in proizvodnje ali pridobivanje tehničnega in podjetniškega znanja pestilo pomanjkanje prostora za večji obseg proizvodnje. Najprej je kupil zemljišče za gradnjo nove stavbe, vendar je zaradi počasnega pridobivanja dovoljenj za gradnjo obupal. Kasneje je raje kupil že zgrajeno stavbo v Ivančni Gorici s površino 2800 kvadratnih metrov. Hišo, v kateri je delal doslej, je že prodal in enako bo storil s parcelo, kjer je nameraval graditi. Povsem posebna težava pa je nabava materialov za izdelavo izpušnih cevi. "Materiale kupujemo v Italiji in ker je dobavni rok do pet mesecev, moramo porabo zelo natančno predvideti, sicer lahko ostanemo brez surovin. Nakup za več mesecev vnaprej je finančno tudi zelo zahteven, saj so to zelo dragi materiali in kar velike količine," pravi Igor Akrapović. Igor pa ne pozna tiste težave, ki je postala kar nekako značilna za slovenske podjetnike. To je seveda neplačevanje. Tujci svoje obveznosti poravnavajo redno , s Slovenci pa tako nima veliko stika. "Predlanskim smo v Sloveniji prodali le dva izpuha, pa nam enega še do danes niso plačali," pove z grenkim priokusom. Na prvem mestu je hitrost Igor Akrapović je vse od začetka poslovanja, torej od leta 1991, ves dobiček vlagal nazaj v dejavnost . Večina ga je šla za nakup novih prostorov, drugo pa predvsem za nove računalniško vodene stroje. Proizvodnjo namerava avtomatizirati , ker samo z ročnim delom ne more več zadovoljiti povpraševanja. Števila zaposlenih pa ne namerava več bistveno povečevati. Pravi, da ne bo presegel številke 45, ker se je od konkurence v tujini naučil, da velikost pomeni tudi togost in počasen razvoj. Drugi načrti? "Letos bomo promet povečali za 100 odstotkov in se posvetili nadaljnjemu dvigu kakovosti." Pa dirke? Razmišljate o svoji skupini? "Ne, ker je to prevelik strošek in se ne bi mogel kosati s tovarniškimi skupinami. Kot gledalec pa hodim na dirke v Evropi. Lani sem šel tudi na Japonsko, kamor so me povabili poslovni partnerji." Še zanimivost, ki se navezuje na uvodni del: oče Igorja Akrapovića ima še vedno obrt v Buzetu. Star je 74 let, vstaja ob štirih zjutraj in ima 25 zaposlenih. Igor pravi, da je še bolj zagnan za delo kot on sam.