obstreljevati bližnje ulice. Bormanna so priče videle, kako se je izčrpan in zbegan sesedel na neki hišni prag. Kje je bilo to, ni vedel nihče natančno povedati, saj se je bilo v tistih dneh v Berlinu težko orientirati. Izginili so celi bloki hiš, znane ulice so bile zaradi ruševin neprepoznavne, vse glavne smeri pa so Rusi že blokirali. Okoli dveh po polnoči je skupina, v kateri je bil tudi Bormann, nadaljevala pot do postaje Lehrter. Vedeli so, da se bo čez dobro uro že začelo daniti, zato so se odločili, da se poskusijo prebiti proti zahodu vzdolž reke Spree. Bormann je s svoje SS uniforme medtem že odstranil čine ter se z dr. Stumpfeggerjem odpravil proti vzhodu, toda tudi tu ni bilo prehoda. Vrnila sta se na postajo Lehrter, kjer je izčrpani in obupani Bohrmann na mostu, ki je prečkal železniške tire, pregriznil kapsulo s prusko kislino. Uradno je bila Bormannova smrt dokončno pojasnjena šele 11. aprila 1973, ko je javni tožilec nemške zvezne države Hessen na tiskovni konferenci razložil izsledke dvanajstletnih poizvedovanj o vojnem zločincu Bormannu. Odločilen dokaz o Bormannovi smrti je bila najdba dveh okostij decembra 1972 v bližini postaje Lehrter. Ugotovitve sodnih medicincev, zobozdravnikov in antropologov so potrdile, da okostji pripadata Bormannu in dr. Stumpfeggerju. V obeh lobanjah so med zobmi našli še ostanke ampul s prusko kislino. O najdbi trupel je 2. maja 1945 izčrpno poročal tudi vodja Hitlerjeve mladine Artur Axmann. Ob prečkanju proge pri postaji Lehrter je našel negibni trupli Bormanna in dr. Stumpfeggerja. Medtem je Mohnkejeva skupina v kleti pivovarne našla primerno zatočišče. Vedeli so, da je pivovarna obkoljena in da jo bodo Rusi preiskali, zato so k Rusom poslali pogajalce, ki naj bi se dogovorili o predaji. Predaja je bila izvedena 2. maja 1945 ob pol devetih zvečer in Nemce so odpeljali v ujetništvo. Čudno stanje, ki ni bilo ne vojna ne mir, je vladalo po berlinskih ulicah. Berlinčani so še vedno ostajali v kleteh, občasno pa je bilo slišati še streljanje posameznih fanatičnih nemških vojakov, ki so Hitlerjeve besede, da se je treba bojevati do konca, vzeli resno. Mimo konvoja, ki jih je peljal v ujetništvo, so brzele porušene ulice, trgi in parki, ki so bili podobni bojnim poljem. Z oken hiš so že visele bele rjuhe in naznanjale predajo. Zgoreli tanki, trupla vojakov in konj ter sladkoben vonj po zažganem mesu so polnili ozračje. Ruski oficirji v štabu so bili zelo vljudni. Nosili so nove uniforme in so vsaj za silo obvladali nemščino. Neprespane in sestradane Nemce so posadili za mizo, polno kruha, masla, mesa, rib in vodke. Naslednji dan so jih s tovornjaki odpeljali iz Berlina proti Pankowu, kjer je bil tedaj sedež NKVD. Začela so se zaslišanja, dolga leta.