V naslednjih mesecih je Stanič drvel naokrog. Povsod ga je bilo mogoče srečati. Celo v Smeltovi palači. In po celi Sloveniji. Leta 1993 je začel posodabljati mrežo občinskih odborov stranke. Na pot je odhajal sredi noči. Če ni šel na pot, je bil ob šestih zjutraj na prvem sestanku. Ankete javnega mnenja so kazale, da je Staničev pragmatični pristop pameten, komaj slišno brundanje pa je dokazovalo, da Stanič med krščanskimi demokrati nima zgolj prijateljev. Potem je nekega dne odstopil. Bilo je leta 1994. Nikdar ni natančno povedal, zakaj se je odločil za ta korak, dal pa je vedeti, da kot tajni stranke ne namerava izvajati politike, s katero se ne strinja. Vendarle, njegova dediščina na lokalni volitvah leta 1994 je bila blesteča. Krščanski demokrati so na lokalnih volitvah prepričljivo zmagali.