Približno 5000 let pr. n. št. so lovci in nabiralci vzdolž reke Nil prešli na življenjski slog s stalno naselitvijo. Naučili so se živeti z Nilom, kar sprva gotovo ni bilo preprosto, kajti vsako poletje so na mogočni reki nastopile visoke vode in deželo je poplavilo. Povodenj je bila nevarna, a ko je voda jeseni spet odtekla, je za njo ostalo blato. To blato je bilo najboljše gnojilo in polja so postala zelo rodovitna. Ljudje so bili zato Nilu hvaležni in so ga častili kot božanstvo: "Hvala tebi, o Nil, ki prihajaš k nam iz zemlje, da bi Egiptu naklonil hrano. Ti, ki namakaš polja in si ustvarjen, da prehranjuješ vso živino. Ki napajaš puščavo, ki je daleč od vode. Ki delaš ječmen in ustvarjaš pšenico. Ki polniš kašče in širiš skednje, daješ ubogim. Zate igramo na harfo in tebi pojemo." S to pesmijo so se Egipčani zahvaljevali Nilu, in ker je bil zanje življenjsko pomemben, so ga zelo natančno opazovali. Pri tem so ugotovili, da poplave prihajajo v povprečju na vsakih 365 dni. Toliko dni je pri njih štelo Nilovo leto, ki so ga razdelili v dvanajst mesecev s po 30 dnevi. Preostalih pet dni so uvrstili med leta. Tako so Egipčani okoli leta 3000 pr. n. št. uvedli koledar, ki ga z malenkostnimi spremembami povsod po svetu uporabljamo še danes.