Andreas Maier pa daje romanu tudi pomemben okvir. Schossau ima namreč prvo in zadnjo besedo in on je »filozof«, ki dvomi o vsem, kar vidi in sliši. In stavek, ki se zmeraj znova ponovi, se glasi: » Meine Gedanken erlegen den Dingen keinerlei Notwendigkeit auf « (Moje misli stvarem ne nalagajo nobene nujnosti). Ko se Schossau tako bolj ali manj naključno dotakne osrednjega Descartovega vprašanja o resnici vsakdanjega spoznavanja, začne dvomiti o vsem, še najbolj pa o sebi. In tako združuje Maierjev roman Dan v gozdu »visoko in nizko«. Z visokega in refleksivnega prehaja pripoved namreč v vsakdanje in banalno. Avtor je torej ustvaril večplasten roman, ki poskuša odkriti »višjo resnico« v vsakdanjem in pod njegovo povrhnjico, pri čemer so virtuoznost jezika in natančno opazovanje človeških značajev še njegove dodatne odlike.