Američani jemljejo stroko zelo resno. Začeli smo ob osmih zjutraj. Ena sekcija, osem referatov, vsakemu je zelo natančno odmerjenih njegovih petnajst minut. Slave ali blamaže. Ker vsi čakamo na diskusijo. Kjer se v pol ure zvrsti vprašanj in komentarjev, da je včasih treba uporabiti zvonček, ki je sicer namenjen tistemu, ki je slabo odmeril čas svoje prezentacije. Ni ga bilo, ki ne bi dobil vsaj dveh vprašanj. Nekateri smo jo odnesli s komentarji ali celo pohvalami, drugi so bili postavljeni tako rekoč na tnalo. Prizanašanja tu vsekakor ne kaže pričakovati. Še dobro, da je tako. Sicer bi se lahko vsako leto dobili na kakšni vseobsežni konferenci v kakšnem obmorskem mestecu; vsak, ki si misli, da je to odlična priložnost za samopromocijo, pa hkrati ne pomisli niti za ped dlje, bi tam pač povedal, kar misli, da ima povedati, publika bi zvesto molčala, zvečer pa bi se ga vsi pošteno napili in si končno povedali, kaj si mislimo o tistem tretjem, ki ga tisti hip pač ni poleg. Tako pa je tisti milijon dobro investiran, občutki pa zato še toliko boljši.