V jugoslovanski socialistični družbi je bil sistem odlikovanj zelo razvejan in je imel natančno odmerjeno vlogo v vzpostavljanju družbenih razmerij. »Glavna odlikovanja so si 'zaslužni', kot sta bila Kidrič in Maček, razdelili na začetku, v štiridesetih in petdesetih,« je Tasič potegnil vzporednico, ki se vleče skozi vse državne sisteme. »Kasneje je bilo do odlikovanj in privilegijev, ki so se z njimi povezovali, čedalje težje priti.« Tisti, ki jim je uspelo denimo s pričanjem kolegov »dokazati«, da so bili prvoborci, torej nosilci partizanske spomenice 41, so bili upravičeni do višjih plač, pokojnin in brezplačnih voženj z javnim prometom. »Teh je bilo v nekem trenutku v vsej Jugoslaviji sedemindvajset tisoč,« se je nasmejal Tasič. »Znano je, da je Tito nekoč dejal, da če bi leta 1941 res imel toliko borcev, bi že tedaj dobil vojno.« Odlikovanja so bila način, kako ustvariti v družbi hierarhijo, pravi Tasič. »Tistemu, ki je odlikovanje dobil, so rekli, da je perspektiven in priden, drugi pa niso bili takšni. V socializmu je odlikovanje predstavljalo nekakšno osebno legitimacijo.«