In vendar na vsakem koraku rjovejo zverine in nas oslepljujejo z natančno merjenimi iztrebki. Zakon varuje naš občutek osebnega dostojanstva, varuje tudi ranljivost religioznih čustev, kar že to pomeni, estetskih čutov ne varuje nič. Tu je pragozd. Vsake oči imajo svojega malarja, smo rekli, in vendar primojduš je neki konsenz, kaj je še prebavljivo in kaj je nič, tudi za del najbolj lahkotnega razvedrila. Z radia vas kar naprej popevaje žali ničvreden gnus: v besedilih za popularno, sprostitveno glasbo se na večno znane takte čedalje bolj prodaja omledne, šablonizirane, efemerne idiotizme, polne ponavljanja, javkanja in mizernih rimaških fiaskov - da blagrujete starega Beethovna ne samo za gluhoto, ampak tudi za večni pokoj. Televizija žali še bolj verbalno izpostavljeno s cenenim, podcenjujočim zabavljaštvom. Žaljivo za poslušalstvo in gledalstvo, žaljivo za humor, žaljivo za resne, zavzete novinarske minute, v katerih neposrednem časovnem sosedstvu vrtijo tak gnoj. Kakor če bi po tem časopisu nasejali ob člankih še kakšen pornografski zmazek, kakšen star risan vic in spomladanska tričrkja s plank, in vsak dan, vsak dan. Arhitekturna ureditev mestnega pritličja, degradirana, devastrana, vse prestolno mesto za parkirišče! Tu ni dobrih src. Posilstvo, uboj duše.